Za Tonetom Škrjancem (1953) sta dve izjemno uspešni leti. Avtor skoraj ducata pesniških zbirk, ki so – denimo Pagode na veter (2001), Koža (2006), Sladke pogačice (2015) – brez izjeme sprožale odobravanje med bralci, pa izkušenj z nagradami, kot rad kdaj omeni v toplem smehu, prej ni imel. Nato je lani poleti prejel velenjico – čašo nesmrtnosti, nagrado za vrhunski desetletni pesniški opus, in komentiral, da to »dobro dene na splošno, pa tudi pri samopodobi, včasih se mi namreč zdi, da malo klecnem, da sam nisem najbolj prepričan vase«. Vrsti zunanjih potrditev je v letošnjem poletju sledila Veronikina nagrada za zbirko Dihaj, Jenkova za isto knjigo pa je njegov opus še okronala.
Brez klobasanja
Prvenec Blues zamaha (1997) je izdal razmeroma pozno, pri štiridesetih. »Poezija je zelo intimna zadeva. Eni jo lažje obešajo na veliki zvon, drugim nam je težje, kar me je zagotovo zaviralo in sem poezijo zbiral doma v fasciklu, takrat namreč še ni bilo računalnikov. Pa moral bi se malo preriniti, sam pa se med dvajsetim in tridesetim letom, ko naj bi človek izdal prvenec, nisem veliko gibal v literarnih krogih,« je razložil pred časom. Prva izdaja je sovpadla s časom, ko je bil koordinator programa v KUD Franceta Prešerna, kjer je z Iztokom Osojnikom med drugim zagnal priljubljene Trnovske tercete; prav tam mu je v nekem trenutku ušlo, da bi tudi sam rad izdal knjigo.
Od takrat je objavljal na približno dve leti – »pišem na mah, neke fragmente, drobne ideje, precej tega vržem stran« –, med drugim je izdal dve knjižici haikujev (Sonce na kolenu, Med drevesi).
»Na začetku sem celo zelo težko napisal pesem, daljšo od desetih vrstic, ker se mi je zdelo, da samo še klobasam. Haiku ima tri vrstice in v njih se zgodi vse, po drugi strani pa poznamo dolge pesmi, iz katerih je zelo težko izluščiti bistvo, ampak opazujemo predvsem dolgovezno nalaganje besede na besedo. Nekateri pesniki sistematično pišejo tako, sam pa raje na kratko veliko povem, kar je tudi najtežje,« meni.
Za preprost jezik
Nemara se ga zato drži oznaka, da ves čas piše eno in isto (dobro) pesem – poezijo v prepletu urbanih tem in vzhodnjaških, zenovskih principov, s pozornostjo do vsakdanjih reči in dogodkov, pa s senco blage ironije. Kot pravi, so ga po koncu gimnazijskega primeža najbolj zaznamovali bitniki, ki so k poeziji – kot del urbane scene, a s svojevrstnim vzhodnjaškim vplivom – pristopali drugače kot poprejšnja pesniška tradicija; med drugim jih je tudi obširno prevajal.
Metafor ne uporablja, raje ima primerjave, pa, jasno, prosti verz in čisto zmagoslavje pogovornega jezika v vseh njegovih potencialih. »Ne vidim razloga, zakaj v poeziji ne bi mogel uporabljati vseh različic konkretnega, preprostega jezika, da bi ga vsak človek vsaj jezikovno lahko razumel. Nadalje naj si pomene v pesmi razlaga, kakor hoče, ampak vsaj jezikovno naj pride stvarem do dna,« je prepričan.
Bralcu poetike tega »ležernega obstranca«, kot ga je oklicala žirija za Veronikino nagrado, pa ne more uiti niti posebna tehnika montaže, svojevrstnega »limanja«, v katerem avtor združuje tudi na videz nezdružljive stvari – trenutne impresije kombinira s sanjskimi podobami, mimobežnimi zamislimi ali čisto konkretnimi dogodki. Direktni družbeni angažma v poeziji pa se mu zdi zabloda. Pesnik, ki, kot je zapisala žirija v utemeljitvi za Jenkovo nagrado, »ve, da ima vsako iskanje nepričakovan konec, in to mu vzbuja upanje«. Avtor izrazito čutne, a nevsiljive poetike, ki najbolj od vsega verjame, da »preveč besed tako ali tako ni dobro«.
