Na delu je bila, naj vam zaupam, svojevrstna alkimija. Franeta Milčinskega - Ježka je kanon morda spregledal, a čarna poteza njegove poezije je v redki človečnosti. Sanje so želele, da znova zadobi glas in odmeva skozi nove generacije, grozilo je namreč, da bo potihnil pod težo zgodovinskega prahu.
Kaj je to povedalo o Sanjah? Da si dovolijo nepričakovano, mestoma celo brezglavi pogum in da so neutolažljive v svojem sanjavskem pletežu. Zaveza založbe, vse od početka, je bila vztrajati pri lepem in pri resnicoljubnosti, jima dajati besedo ter si navsezadnje dovoliti izgovoriti bolečino. Vse to so sporočila, ki jih poezija nadvse lapidarno objema, v tem smislu je bila torej odločitev za pesemsko knjigo vsaj malo programska. A leta 1997 Sanje še niso polno mislile zbirk, ki so se imele roditi – merim na Afriko in pozneje Dokumento, ki podčrta nevralgične družbene točke tu in zdaj.
Vaš največji uspeh je zagotovo Alamut, prodan v več kot 80.000 izvodih, bedite pa tudi nad avtorskimi pravicami v primeru izdaj v tujih jezikih. Kaj tak fenomen pomeni za srednje veliko založbo?Ker založništvo ni posebno dobičkonosna panoga, si je mogoče misliti, da je bil alamutski izkupiček ničkolikokrat naša rešilna bilka. Njegov prebitek je omogočil izid vrste naslovov, ki bi se sicer potajili, in tako je bilo iz leta v leto. Ker živimo iz rok v usta, nas zvesto ohranja vsaj malo nad gladino. Četudi polemike o literarni kakovosti Alamuta ne potihnejo, ni dvoma, da zadevni paradni konj založbi na tujem razpira pot tudi v preostanku njenega knjižnega programa.
Najbolje prodajana knjiga v vaši knjigarni je 95 tez patra Karla Gržana, pa Velika tekaška knjiga Herberta Steffnyja, ne branite se ne Muminov ne žanrskih kriminalk, hkrati pa izdajate prvovrstne avtorje, kot sta Orhan Pamuk in Chimamanda Ngozi Adichie. Kako najdete ravnotežje med visokokakovostno in komercialno ponudbo?Ker je tistih, ki imajo pravico poslušati, mnogo, je neobhodno odpirati prostor onim, ki imajo pravico biti slišani. V svetu bliskovitega monopoliziranja in uniformnosti je bila želja založbe podpreti pristne ustvarjalne pustolovščine, ki sledijo etičnemu imperativu. Tako se pod dotičnim krovom znajdejo vsi našteti. V mojih uredniških odločitvah ni veliko načrtovanja, zato pa nemalo učljivosti, sproščenosti, spontanega in intuitivnega.
V za založništvo nezavidljivih časih se to sliši preveč lepo, da bi bilo res.Program intenzivno soustvarjam dobrih deset let in knjige so me vseskozi obiskovale po skrivnostni formuli. Nisem človek, ki bi preudarjal potencialne prodajne dosežke in skladno s tem načrtoval natise. Jojme, zdaj ko odhajam v neznano, je to bržčas izrazita protipropaganda – kako bom našla delo? –, a roman Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov sijajno pove, da vsaka knjiga najde idealnega bralca. Slednje pri bralcu predpostavlja zrelost, avtonomijo in odprto srčno pokrajino – in podobno je z založniki. Najdevajo jih idealne knjige, če jim le zmorejo prisluhniti.
Knjigarno na Trubarjevi ste odprli leta 2009. V vmesnem času so nekatere knjigarne v središču mesta zaprle svoja vrata, kako je vam uspelo obstati?Knjigarna se ves čas otepa rdečih številk, založba jo rešuje. A po drugi strani je to naš razstavni prostor. Knjižna produkcija na Slovenskem je potentna, sveže knjige so sveže kratek čas, kar pomeni, da po urnem postopku zapuščajo knjigarne, da bi jih nadomestile nove. Pomembno je vztrajati.
V zadnjem letu ali dveh smo okoliščine precej kultivirali in pritisk manka je vse rahlejši. Blagodejno je verjeti, da bo gospodarska depresija zdajci minila – da bi le –, sicer pa vsak prodajni prostor potrebuje čas, da se ugnezdi v zavest ljudi. Imamo precej stalno prodajo, vsako leto za spoznanje višjo.
Slovenske založbe imajo z izdajanjem knjig manjše težave kot s promocijo. Kako se s tem spopadate vi?Če Sanje primerjamo z večjimi založbami, ki si privoščijo izdatnejše oglaševanje, tistimi, ki so izjemne v vsakovrstnem mreženju, in onimi, ki spretno lovijo uspešnice, ugotovimo, da nimamo izstopajoče okretnega promocijskega aparata, tudi oglase si le redko omislimo, zato pa vestno prirejamo literarne dogodke, dražimo s pogovori in smo živi v svetu družbenih omrežij. Očitno zmoremo s tihim zavezništvom z bralci zreti v stvarnost in preživeti.
Že je bilo videti, da ne bomo izplavali, pa se je še pravi čas vse postavilo na svoje mesto. Ko se je klanec dodatno nagnil, je Alamut postal maturitetno branje, knjige patra Gržana so požele nesluten uspeh in oblaki so zdrseli proč. Skozi leta smo pridobili mandat svojeglavega in neodvisnega občestva, ki v založbi Sanje prepoznava tiste bele barikade, na katere kliče Kosovel – se nenasilno upirati maloumnosti, tlačenju, vsem oblikam laži. Tu najdevamo pristen stik s svetom in se spet in spet izmotamo iz godlje.
