V pričujoči, dvanajsti zbirki tržaškega pesnika Aceta Mermolje (1951) duša njegovega izpovedovalca več ne čivka kot v predhodni knjigi, temveč grmi, se trga, bojuje, a tudi ječi, stoka, cvili, kajti tokrat se spopada z eno največjih zagonetk človeka – vero, vero v odrešenje, vstajenje, spreobrnjenje. Osrednja pesnitev, ki tvori jedro zbirke, je namreč osnovana, kot nakazuje že naslov razdelka Lukovi pripisi k evangeliju, kot Lukov komentar življenja in dela Jezusa Kristusa, a predvsem kot njegov (notranji) dialog, v katerem se evangelist razodene (tudi) kot grešnik, torej v svojem dvomu, omahljivosti, negotovosti oziroma vsem, kar je nasprotje trdni veri, v kateri je živel Kristus in o kateri navsezadnje pripoveduje njegovo kanonizirano pričevanje. Že v prvi (zunaj cikla stoječi) pesmi črno na belem izvemo, da je Lukov greh v resnici pesnikov greh – njegova pesem kot nejevera, herezija: »Pesem je v luči resnice greh / in beg pred brezpogojno vero, / obenem pa zdravilo za vsa vprašanja.«
In teh vprašanj, neskončnih razmislekov, pošastnih dvomov, »ki jih je risala v strahu trepetajoča roka«, je v nadaljevanju neskončno mnogo. Luka se namreč v nadaljevanju kaže v vsej svoji človeškosti in (pesniški) rahločutnosti, s katero orisuje globoko brezno med njim in Njim, med ločenostjo in enostjo, omejenostjo in brezmejnostjo, izgubljenostjo in najdenostjo, mirom in nemirom, vprašanjem in odgovorom oziroma hudičem/antikristom in Kristusom. Vendar protislovno z zapisovanjem greha to srhljivo razpoko vendarle naredi znosnejšo, bolj domačo, pesem pa toliko bolj našo.
Kajti čeprav je pesnitev vsa pogreznjena v čas in prostor prvih kristjanov, so ta v tisočerih oblikah zabeležena tuhtanja brezčasna, napisana z zavedanjem, da je pesem, ko vsa logika zataji, v resnici edini možni odgovor. Zato tega Lukovega obsesivnega grebenja, spraševanja, raziskovanja (enega in istega) nespoznanega ne občutimo kot dolgočasnega ponavljanja, temveč kot večno živost, kot nekaj našega in poznanega – kot surov boj, v katerem o zmagovalcu (še) ni odločeno. Včasih je ta (jezikovna in bivanjska) borba bližje esejističnemu pristopu, drugič sledi dramski logiki, tu in tam se celo prepusti liričnemu občutju, a vedno deroč iz penečega oceana dvoma. V dialogu s Pavlom, Seneko, Teofilom in (takratnimi) verniki res orisuje okoliščine nastanka evangelija, a veliko bolj kot konkretno zgodovinske razmere so (spoznavno) vznemirljivi labirinti duha, duhovna, notranja dejstva, ki terjajo (vstajenje) Kristusa.
Skozi pesnitev, predvsem pa v zadnjem delu zbirke, ko izstopimo iz Lukovega greha in prestopimo v Prerokovanja, namreč postaja vse očitneje, kako je/bo videti svet brez Odrešenika. Prerokovanja ponudijo apokaliptične vizije sveta, v katerem »nismo več mogli peti pesmi«, v katerem je vse zastrupljeno, gnojno, mrtvo, kužno: »Otroci, vi zapojte Bogu, / vam puščamo ta svet, / lobanjo, ki se vrti okoli sonca.«
Lukov greh potrebuje veliko (slikovitih) besed, da prikaže svojo/našo (večno) bivanjsko stisko, in ne prinese pomiritve, ne vzpostavlja magičnega (presežnega) prostora, vendar kljub temu razodeva temeljno resnico – vera (v boljše življenje) je boj na žive in mrtve, (grešna) pesem pa njegova najboljša kronistka. Tudi kadar življenje izgublja.
