Stritarjeva nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je namenjena kritiškim avtoricam in avtorjem, ki s svojim pisanjem pomembno sooblikujejo prostor literarne in kulturne refleksije. Komisijo so letos sestavljali lanska lavreatka Majda Travnik Vode, pisateljica Mirana Likar Bajželj in pesnik Kristian Koželj kot predsednik komisije. V utemeljitvi so poudarili, da Bogatajeva kritika »ni in nikoli ni bila samozadostna«, temveč zna umetniška dela, tudi kadar so hermetična ali zahtevnejša, odpreti bralcu in jih postaviti v širši kulturni ter družbeni kontekst.
Matej Bogataj sodi med najbolj prepoznavne slovenske literarne in gledališke kritike zadnjih desetletij. Rodil se je leta 1964 v Ljubljani, študiral primerjalno književnost in angleščino na ljubljanski filozofski fakulteti, prvo esejistično besedilo pa je objavil leta 1987 v reviji Teorija in praksa. Prve literarne kritike je objavljal prav v Dnevniku, pozneje pa je sodeloval z večino osrednjih slovenskih časopisov, revij ter radijskih in televizijskih kulturnih oddaj.
Njegova kritiška pot je široko razpršena med literaturo, gledališče, radio, televizijo in uredniško delo. Pisal je za Literaturo, Dnevnik, Naše razglede, Delo, Sodobnost, Dialoge, Večer, Mladino in druge publikacije, obsežen opus literarnih in gledaliških kritik je ustvaril tudi za Radio Študent in Radio Slovenija. V devetdesetih letih je bil zunanji urednik za domače leposlovje pri DZS, kot dramaturg pa je sodeloval z več režiserji. Bogataj je tudi avtor več knjig, med njimi Konec koncev, Obrobje brez središča, Prebrano, precejeno in Gledališko listje.
V obrazložitvi nagrade je komisija zapisala, da Bogataja odlikujeta senzibilnost in ironija, ki ju uporablja kot orodje premisleka, ne razkroja. S tem so nagradili kritika, ki v slovenskem prostoru že dolgo dokazuje, da kritika ni zgolj presoja posameznega dela, temveč tudi oblika javnega mišljenja ter način, kako umetnost vključiti v širši pogovor o času, v katerem nastaja in v katerem jo beremo ali gledamo.