Kandidiral sem bil s svojim Iskanjem izgubljenega zdravja – zdaj se knjiga že stavi.
Naj odprem ali ne?
Zadnjič sem bil zavrnjen pred 20 leti in vse do letos se potem nisem več potegoval. Nisem si želel ponovitve občutka, da me ne slišijo. Samozavest je relativna količina, odvisna od okoliščin. Če ti trije sosedje zapored ne odzdravijo, pravi Eric Berne, dobiš občutek, da si kaj zagrešil. Prvi bi bil lahko gluh, okej, drugi morda Marsovec, preoblečen v kožo pojedenega soseda, tudi še gre – ampak trije pa res ne morejo biti drugega kot dokaz tvoje ničvrednosti.
Takrat sem bil še mlajši in neumnejši, pa se nisem hotel sprijazniti. Dokazoval sem, da se brez vzpostavitve številčnega sistema ocenjevanja, ki bo delo uvrstilo na konkretno zaporedno mesto v lestvici, ni mogoče izogniti sumom o arbitrarnem. Pravdali smo se nekaj let, in čeprav je ministrstvo pogorelo na vseh stopnjah, zame ni in ni bilo konca tistega zoprnega občutka. Ko je bila reč na vrhovnem sodišču, sem nazadnje zagrešil freudovski spodrsljaj in zamudil rok za vložitev ne vem več česa.
In v hipu mi je odleglo.
Naslednja leta me je preživljala žena. Honorarji so se nižali, naklade tudi. A sem vsaj pisal, kar sem želel pisati, ne da bi se prilagajal pričakovanjem ali okusu – ne bralstva ne financerjev.
* * *
Letos pa me je malo zaneslo. Kriva je bila moja Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali, moj literarni testament, tako rekoč, s katerim se mi je končno posrečilo tisto, za kar sem prišel na svet. Okrepljen s samozavestjo, ki mi jo je podeljeval ta dosežek, sem si torej v napadu hipne lahkomiselnosti poželel štipendije iz knjižničnega nadomestila (torej iz denarja, do katerega sem navsezadnje nekako upravičen kot izposojani avtor).
Po novem podeljuje štipendije Javna agencija za knjigo, na podlagi točno določenih številčnih parametrov, sem izvedel. Torej nekaj, za kar sem se pred leti prav jaz zavzemal! Zdaj je čas, da požanjem sadove.
Imel sem tudi pomisleke, priznam. JAK je poleg bolj za to, da izkazuje svojo potrebnost. Morda res tudi kaj nadzoruje morebitne stanovske miškulance, ne vem. Nadzor je vsekakor formalen: direktor je pooblaščen podpisovati odločbe, sledeč predlogom delovne komisije zadevnega stanovskega društva. Ali mi bo to škodovalo? Iz Društva slovenskih pisateljev sem namreč izstopil že lep čas tega.
Potrebnost JAK dokazuje tudi z neverjetno formaliziranim postopkom kandidature. Izpolnjevanje zahtevane dokumentacije, bojim se, presega umske zmožnosti slovenskega ustvarjalca. Morda je tako zato, da se izbor zoži že v samem procesu vlaganja prijav. Tudi meni je vzel 4 (štiri) dni.
Najprej je treba sestaviti Seznam izvirnih leposlovnih monografskih publikacij avtorja. Tu sem se, se mi zdi, kar dobro odrezal: naštel sem 29 knjižnih naslovov.
Slediti mora Seznam prevodov izvirnih leposlovnih monografskih publikacij v tuje jezike. Tu sem se znašel v zadregi. V tabelo sem vpisal: »Oprostite, da takole skačem iz kalupa. Naj na hitro pojasnim, da iz načelnih razlogov ne kandidiram za take projekte pri merodajnih v RS, za samostojno lovljenje tujih založnikov pa nimam časa, pa tudi kakega resnega upanja ne.«
Tudi Seznam revijalnih prevodov izvirnih leposlovnih del v tuje jezike za obdobje 2012–2017 bi bil sila kratek, če bi ga sploh šel sestavljat. Na Slovaškem sem sicer objavljal v sobotni prilogi časopisa Pravda, a kdo bi omenjal efemernosti? Napisal sem nazadnje kot zanimivost: »Uredniki založbe Dalkey Archive Press so me pred časom sicer samoiniciativno kontaktirali in me prosili, da jim dovolim objavo prevoda svojega besedila Memorint. (…) Besedilo je potem po izboru A. Hamona in z naslovom Memorinth res izšlo v antologiji The Best European Fiction, mislim, da za leto 2012. Izvoda žal nimam. Prevod je bil moj.«
Sledi Seznam uvrstitev v slovenske in tuje antologije: »Tudi tu velja enako; nimam pregleda, a tudi ne verjamem, da bi me kam vtikali, saj sem samohodec.«
Seznam znanstvenih referenc (uvrstitve v znanstvene monografije, literarnozgodovinske in literarnoteoretične študije, indeksirane strokovne revije, strokovne in splošne enciklopedije) je terjal poglobljeno pojasnilo: »Občasno me kaka slovenistka kaj e-vpraša za potrebe svojega diplomskega ali postdiplomskega dela, ljubeznivo poskušam postreči s potrebnimi podatki, nimam pa ne pregleda ne kakih izvodov. Enciklopedij nimam, da bi preverjal. V Sovi sem bil, to še pomnim, pa v Menašeju tudi. Do slovenistk sem dokaj nezaupljiv, razen seveda do tistih, ki jih osebno poznam, te so vse mile, dobre osebe. A o meni menda odločajo one druge, neznane, do mene neprijazne. Takole o tem pišem v svoji zadnji knjigi: 'Slavistke, bolje rečeno slovenistke, so v slovenski pisni kulturi vsemogočne. Ne le da odločajo o zadnji vejici in piki, temveč imajo velikansko večino v raznih odborih in komisijah in telesih, kjer se tehta, kateri slovenski pisatelj bo s svojimi deli postal šolsko berilo, pa ali bo grenil življenje tekmovalcem za Cankarjevo priznanje, ali bo postal tema maturitetnega eseja in se nasploh zasidral v učbenikih. Slovenistke so tiste, ki o pisateljevih delih, mentalnem in celo imovinskem stanju (… rodil se je v revni družini…) pišejo in potem to objavljajo v Slavističnem zborniku. Odločajo, skratka, ali bo pisateljevo ime ostalo večno – kajti če te ne objavljajo in o tebi nihče nič ne zapiše, potem te čaka nemila usoda, da poleg tvojega telesa nazadnje strohnijo tudi knjige, in potem jih knjižnice izločijo iz kletnega fundusa.' No, te in takšne slovenistke so protestirale proti izboru moje Irske za Cankarjevo berilo, češ da je jezikovno neustrezna.… Lej ga no, v Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon imam kar 23 vrstic, in sicer v prvem delu (A–L), v drugem delu (M-Ž) me pa ni in ni, ne vem, zakaj ne.«
Še bolj v zadrego me je spravil Seznam nastopov v mednarodnem prostoru za obdobje 2012–2017. »Ne silim se na mednarodne (ali domače) prireditve; tudi vabi me nihče ne. Pripominjam, da je nabiranje točk na temelju 'minulih lovorik' namesto konkretnega delovnega projekta ali izšlega dela, ki kandidira za štipendijo, enako vodilu, ki ga uporablja v znani paraboli pop, ko mu srbski svinjerejec naloži, naj razdeli eno njegovih čred med živelj, pri čemer naj gleda, da bo to storil skladno z božjo voljo in postavo. Pop opravi nalogo in jo povzame takole: 'Komur je ljubi Bog namenil, da ima 50 svinj, ta je dobil iz tvoje črede 50 svinj; revež, ki ne premore nobene svinje, pa seveda ne dobi nič.' Malo nerodno mi je pisati o tem, ampak nekdo pač mora, pa oprostite. Ampak ali resno mislite, da geniji (vselej komaj slutena marginala), avantgarda (zdaj tarče posmeha, vendar bodoči trendseterji), razni samorastniki, viharniki in osamelci, ki se ne menijo za trenutnoveljavni kritiški kanon, lahko nabirajo točke z originalnostjo, revolucionarnostjo, zunajmatičnostjo, provokativnostjo, neleposlovnostjo, nedobrikavostjo svojih del? Nagrade in priznanja gredo po definiciji tistim, ki so všečni in se lepo prilegajo izobrazbeni, mentalni in izkustveni ravni ocenjevalcev. Tako sem tudi jaz dobival nagrade, dokler sem pisal všečno in skladno s pričakovanji odločevalcev (kritikov, kulturokratov), ko pa sem kanon zavrgel, vse tiho je bilo. Tu raste tista Trdinova 'gluha loza'. Po njih delih jih boste spoznali, se glasi svetopisemski izrek – ja, že, vendar kvečjemu posthumno. Škoda, da ni Cankar živ, ta je znal o tem bolje govoriti.«
Seznam domačih in tujih nagrad mi ni delal preglavic; navedel sem tri, ki sem jih prejel v 1980. letih, ko sem se še grel s priznanji: nagrado Prešernovega sklada za prozno zbirko Zemlja zemlja zemlja, 1982, puljsko Zlato areno za scenarij filma Leta odločitve (rež. B. Vrhovec), 1984 (na to sem res lahko ponosen, samo trije Slovenci smo jo kdaj dobili); pa nagrado založbe Borec za knjigo Mistifikcije – izbor prezrte proze (ZB), 1987.
Pri naslednji točki, Seznamu prejetih štipendij v preteklih letih, seveda nisem imel kaj naštevati.
Zares oddahnil sem si lahko šele pri predstavitvi Koncepta predlaganega dela, ki je predmet vloge prijavitelja na razpis (največ 2000 znakov): »Štipendijo potrebujem za dokončanje dela Iskanje izgubljenega zdravila. Knjiga predvidoma izide pri založbi UMco spomladi leta 2018; predv. obseg ne bo presegal 25 a. p. Napisanih je 55 besedil.
V knjigi bo vsega 100 besedil, ki se vsa ukvarjajo s somatiko, s telesnostjo, bodisi fiziološko bodisi psihično (vendar brez filoikeiotike, ki bo predmet kake prihodnje knjige). Kdor pozna moje pisanje nasploh, ve, da stremim k iskrenosti, ki jo solim z življenjsko vedrino in strežem s humorjem. Moje izkušnje v zvezi z bolnostjo/zdravostjo telesa in duha znajo biti zabavne, kajti vedno nas zabava brati o tujih zadregah, ki bi nam sicer, če bi se dogajale nam, ne bile najbrž nič smešne.
V knjigi bo zajeta celovita življenjska izkušnja mene 66-letnika. (7. septembra letos praznujem dve tretjini stoletja, to je skoraj že neskončno življenje, saj se ne da izraziti decimalno, 66,66666 itn. – večnost v malem!). Kar se tiče umiranja, hiranja ipd., pa sem si sposojal pri svojih starših.
Izletom fantazije se nisem prepuščal, saj so mi sumljiv izraz potlačenih in zato pritlehnih želj, ponavadi takšnih, ki se jih spodoben človek v življenju ne upa udejanjiti, pa jih potem raje podtika naivnemu bralstvu, zakrinkane v 'umetnost'. Namesto da bi s pretenzijo, da bi me bralci (s)poznali, pisal o likih, katerih (in kakršnih) sploh ni, pišem raje o svojem živem liku v upanju, da bo v meni kdo (pre)poznal – sebe. Tudi mi ni všeč, če se me vtika med esejiste, čeprav uporabljam montaignejevsko metodo, po kateri ni besedila, ki bi bilo kdaj zares dokončno. V resnici je moje pisanje pač pisanje, ki presega zvrstnost, se izmika slogovni opredelitvi in ni leporečno, zaradi česar tudi ne mara kategoriziranja z 'leposlovje'. Je pa vsekakor književnost, in po polstoletnem urjenju v njem si upam reči, da gre za zelo izvirno vrsto književnosti. Gotovo je tudi, da je proza, pa mislim, da ne le v smislu maksime: 'Že vse življenje govorim prozo, pa tega niti vedel nisem!' Molierjevega Žlahtnega meščana. (1997 znakov)«
* * *
Obrazec je bil s tem izpolnjen. Moral sem samo še zbrati mali milijon izrezkov, ki naj bi dokazovali mojo navzočnost (ocene, kritike, publicistične omembe mojih del) v kulturnem prostoru. To je bila zame najvišja ovira. Iz neznanega razloga se v tisku kritike ne pojavljajo več. In to me res jezi, ta molk. Veste, shizoidni značaji negujejo ob bogati notranjosti tudi silno željo, da bi jo na svoj način izrazili. Želijo si odziv. »Ku-ku!« – »Ku-ku!«… A v pol leta od izida je izšla ena sama ocena, Bernarda Nežmaha v Mladini. Ko je izšla knjiga En kuža v Lizboni, da ne govorimo o ljudeh, je bilo ocen več, in ker še ni minilo pet let, sem lahko priložil še te: skupaj sem komaj še dosegel zahtevano magično mejo desetih objav.
Potem pa brž na pošto. Kandidaturo je namreč treba poslati po e-pošti in v klasičnem priporočenem pismu.
Da se malo razbremenim, sem poslal na JAK naslednje e-pismo, namenjeno meni osebno neznani osebi, ki se mi je prikupila, ker se je promptno odzvala na mojo poizvedbo glede nekega formalnega določila (mislim, da je šlo za to, kaj točno mora pisati na kuverti). Pooblaščena oseba za področje ustvarjalnosti je bila namreč do izteka natečaja na dopustu. Jo povsem razumem.
Napisal sem: »Mimogrede izkoriščam vašo pripravljenost, da mi prisluhnete (sem tudi poklical, a je bilo zasedeno), da vam potožim nad kriteriji. Namreč, kako obravnavate recimo genije, avantgardiste, začetnike smeri in gibanj, ki po naravi stvari ne morejo biti drugje kot v margini? Če je delo deležno prijaznih kritik, zagotovo ni inovativno, visoko originalno. Kako obravnavati osamelce, posebneže, čudake, med katere se štejem sam?
Od leta 1984 velja vse moje ustvarjalno prizadevanje temu, da bi izkoreninil iz svojega pisanja laži, samoslepljenje, izmišljanje, saj imam literaturo, ki temelji na teh vzvodih nezavednega ali podzavestnega, za oddaljevanje od življenja. Večina avtorjev pač piše o rečeh, o katerih fantazirajo, pa ne premorejo poguma, da bi jih uresničevali. Ne le proza, tudi poezija temelji na umetnosti zamolčevanja. (Brez zamolčevanja v prozi ni zapleta, v poeziji pa ne prestiža obskurnosti…) Po vseh teh desetletjih zdaj končno pišem, kot sem si od nekdaj želel, kot da bi bistra voda tekla prek proda. A teoretiki ne vidijo v tem plodu dolgoletnega asketskega truda, temveč polliterarnost. Letos mi menda izide potopis, v katerem nastopajo same konkretne žive osebe z imeni in priimki, ki se jim dogajajo reči, ki so se jim dogajale lani na skupnem potovanju. Knjiga je, mi pravijo, sijajna – a po teoriji ni niti potopis, ker ne vsebuje 'umetniškega pregnetenja'…
Enako sem se leta 1984 zarekel ne le to, da ne bom več lagal, ampak tudi, da se ne bom zamotoval z mlekom priznanja. Potegoval se nisem odtlej za nobeno nagrado več. In tudi zdaj se ne – prav pa bi mi kot upokojencu prišla subvencija za delo, ki ga opravljam v tihoti srca. To je nekaj drugega. A zdaj kaže, da je subvencija utemeljena na minulih priznanjih, ne pa na samem delu.
Od avtorjev zahtevate, naj priložijo kritike in ocene svojih del. Moja izkušnja je, da takih kritik ni, kolikor avtor (ali založba) tako ali drugače ne pritiskata na 'svoje' kritike (prijatelje, sodelavce). Moja Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali je izšla marca letos. Doslej je o njej pisal v resnici samo Nežmah v Mladini. Sicer pa molk – res pa je, da nisem nič nobenega 'požokal'. Zdaj čutim, da bi moral storiti prav to, namreč izmoledovati še kakšno oceno pred koncem roka natečaja – grozen občutek, ki se mu ne bom dal zapeljati…
Slovenska kulturna srenja je sestavljena iz klik in klak. Med njimi velja načelo Jaz tebi, ti meni… Če subvencije utemeljujete na poprejšnjih 'priznanjih', s tem prihaja do podobnega pojava, kot ga vidite v svetu celebritet, kjer je nekdo slaven zgolj zato, ker je pač slaven. Pri tem razpisu pa kandidat lahko postane prejemnik, če je bil že kdaj prej prejemnik. Eno priznanje je torej temelj naslednjemu. Prejemnik štipendije za 'izpopolnjevanje v tujini' ima več možnosti za naslednjo tako štipendijo prav zato, ker je že enkrat bil poslan na tuje, in ta možnost se podvoji z novim bivanjem itn.
Razumem, da v naši čaršijski kulturi ni dobrih rešitev. Konkuriranje z delom samim bi terjalo, da nekdo delo oceni, in to potem lahko sproži svaje in spore. A če bi bil natečaj anonimen? Ocenjevalci pa znani post festum, tako da se ne bi mogli skrivati za anonimnostjo?
Pri meni je problem morda še bolj kompleksen, a pustiva to. Da se razumeva: moje pisanje me veseli, moja hoja skozi gluho lozo mi je veliko bolj prijetna, kot bi mi bilo prijetno nastopati za bralno značko (če se to še počne), in ko se oziram iznad računalnika, občutim globoko zadovoljstvo, ker sem pisanje s pridom uporabil za to, da sem se našel, spoznal, sprejel in se izrazil pred tistimi, ki jim je mar. To se mi ne bi posrečilo, če bi namenjal dragocene ure temu, da si izposlujem finance za kake vanity izdaje v tujih jezikih. A to me danes tepe – kjer drugi vpisujejo desetine tujih izdaj, ostajam jaz pri drobižu.
Eh, ne zamerite. Navrgel sem vam teh nekaj misli v hipnem impulzu, pač zato, ker ste mi tako hitro odgovorili in prijazno ponudili tudi pomenek v živo.«
Odzvala se je tako, da me je poklicala po telefonu. Rekla je, da se strinja – a da je žal pač tako, kot je.
Bog te poživi, Tjaša Urankar.
* * *
Zdajle se je vrnila iz službe Bernarda – zunaj je večer, ves dan sem pisal v dnevnik…
Dal ji bom torej odločbo…
Odprla je in preletela sklep – to je nekaj časa trajalo, kajti vsega skupaj je pet strani gostega tiska.
Potem je rekla: »Čestitam, očitno gre za sklep o dodelitvi, ne vidim pa zneska…«
»Stavim, da ne bo kompletnih osem tisoč,« sem rekel.
»Mislim, da imaš prav,« je rekla in mi podala odločbo s kazalcem na vrstici, kjer je pisalo:
Višina štipendije… 00,00 EUR.
Pozneje. Povečerjal sem. In pospravil za sabo. Pomivanje skodelice pod tekočo vodo me pomirja.
Lahko se torej vrnem k dnevniku.
Dodati sicer ni kaj dosti. V obrazložitvi delovne komisije pojasnjujejo dodeljeni ničti znesek takole: »Po prvem kriteriju, prepoznavnost, je avtor dosegel 16 točk od 16. Pri drugem kriteriju, odmevnost, ni navedenih revijalnih prevodov in nastopov v tujini, zato je dosegel 10 točk od 14. Pri tretjem kriteriju, dosežki in reference avtorja, avtor nima nagrad na področju leposlovja in dovolj velikega števila uvrstitev v antologije, v dokumentaciji niso navedeni prevodi, zato po tem kriteriju prejme 8 točk od 36. Po četrtem kriteriju, vrhunskost, manjka zapis o znanstvenih obravnavah avtorjevega opusa, avtor ni prejemnik nagrad nacionalnega pomena, zato prejme 20 točk od 45. Sinopsis je dobro pripravljen, po kriteriju vsebinskega koncepta vloge prejme 8 točk od 9. Avtor ne dosega minimalnega kriterija za pridobitev delovne štipendije po točkovniku, poleg tega pa je bilo več vlog za delovno štipendijo ocenjenih višje.«
Nadalje piše tudi, da se lahko pritožim. Resda ne nad kriteriji za ocenjevanje vlog. Pa se, mislim, ne bom, čeprav bi se dalo utemeljitev spodbijati. Recimo dvakrat uporabljeni argument, češ da nimam »nagrad«. A komu mar snega iz leta 1983 ali kdaj že?
Raje napišem naslednjo knjigo.
Zares zgovorno pa se mi zdi, da je točkovanju same vsebine in koncepta projekta dodeljenih le 9 točk v celotnem zbiru, ki sicer obsega 120 točk; 111 se jih torej dodeljuje zaslužnim minulim okoliščinam, ki s samim štipendiranim delom/projektom nimajo blage veze.
Točkovalstvo, ki je bilo zasnovano z namenom, da izkorenini nepotizem, protekcijo in kuhinjo, je medtem, ko sem jaz v svojem kabinetu iskal samega sebe, preraslo v veleinstitucijo. Povsod ga najdete: univerzitetni profesorji nabirajo svoje točke, da ne izgubijo stolice, zdravniki se dajo vabiti farmacevtski industriji na kongrese, saj udeležba prinaša točke raziskovalskemu projektu, ki bo potrdil koristnost te ali one droge, in zdaj slišim, da se je točkarjenje razpaslo celo po bolnišnicah, kjer taki sistemi odločajo o tem, kakšne storitve bo deležen kateri pacient.
Nekoč sem se sam zavzemal za cifre, češ da podeljujejo objektivnost. Zdaj me je tega sram. Že stari Atenci so vedeli, da je edini demokratični izenačevalec – žrebanje. Vse drugo je meritokracija, ki se nudi korupciji. Točkovalnik se mi zdi kot Kafkov grad, kot stooka stolpnica tistega bolnika iz Marinkovićevega Kiklopa, kot Behemot… Namreč kot Hobbesov Behemoth, simbol zlorabe oblasti, ne pa kot šegavi Volandov spremljevalec, peklenski velemuc, ki ga v Mojstru in Margareti ne spustijo v klub književnikov Gribojedov, češ da nima pisateljske legitimacije, on pa jih pobara, ali jo je morda imel Dostojevski.
A kaj bi s tem? Kakor je rekel pop iz tistega vica: »Kako naj bom jaz boljši in pametnejši od boga?«
