Slovenski filozofski zvezdnik Slavoj Žižek podpisuje kar dve od štirih novih izdaj založbe Analecta, ki so jih predstavili včeraj v Cankarjevem domu: to sta njegovo najnovejše delo Kdo si ti? in knjiga Nasilje, ki je bila sicer napisana pred dvajsetimi leti, »a je do danes postala le še bolj aktualna«, kot je uvodoma ugotovil filozof Mladen Dolar, član uredništva omenjene založbe, zato je njen ponovni natis več kot na mestu. Obema naslovoma se pridružujeta še dva prevoda v leposlovni zbirki Šund.
Od nasilja proti zavesti
V knjigi Nasilje Žižek izhaja iz teze, da se je ob neposredno vidnem, »subjektivnem« nasilju, katerega povzročitelja ni težko določiti, nemara še pomembneje osredotočiti na »nevidno« nasilje, ki se skriva v ozadju ter v nekem smislu poraja prvega, pa naj gre za simbolno nasilje, ki se uteleša v jeziku, ali sistemsko nasilje, ki izvira iz narave naših ekonomskih in političnih sistemov. »Danes bi moral to tezo postaviti na novo – kajti nasilje ni več nekje zadaj, torej prikrito znotraj neke ideologije, struktur oblasti in tako naprej, temveč je odkrito oziroma postavljeno v ospredje,« ugotavlja Žižek. »Odnos do nasilja se je v temelju spremenil: če so se ga, denimo, razni državni in politični voditelji nekoč sramovali ali so se pretvarjali, da ga ni, se zdaj nanj neposredno sklicujejo ali z njim odkrito grozijo. Ni več vprašanje, ali je nasilje prisotno in na kakšen način, temveč je edina uganka le še to, kako daleč bodo z njim šli.«
Opozoril je še, da simbolno nasilje znotraj jezika, kjer »besede niso nikoli le besede«, določa, »kaj in kako vidimo«, kar velja tako za skrajno desnico kot za »napredno« levico. »Nasilje v jeziku niso le grožnje ali psovke – nasilna je tudi politična korektnost, kadar na primer deluje pokroviteljsko in določeno družbeno skupino ali posameznika obravnava kot prešibkega oziroma preveč občutljivega, da bi prenesel pravi izraz za neko stvar,« meni filozof.
Telo kot prostor izkušnje
Žižkovo novo delo Kdo si ti? s podnaslovom Tema in šest variacij, ki je sicer neke vrste »zasnutek« oziroma slovenski povzetek precej bolj obširne prihajajoče razprave v angleškem jeziku, se vrača k večnemu vprašanju zavesti in subjekta, ki se v zadnjih desetletjih, zaznamovanih z razvojem kognitivne znanosti in napredkom umetne inteligence, spet postavlja v središče filozofskih razprav. Tematike samozavedanja ter nezavednega se Žižek tu loteva skozi premislek štirih različnih pozicij, »kognitivizma«, ki vznik zavesti izpeljuje iz evolucije možganov, v nekaterih primerih pa jo vidi kar kot »nadzorovano halucinacijo«, psihoanalize, transcendentalne filozofije ter raznih mističnih tradicij, glavnemu delu knjige pa sledi šest variacij, ki osnovni vpogled prenesejo na področja, kot so kvantna fizika, Brechtovi učni komadi, film, solidarnost kot temeljna vrednota leve politike in še kam.
Leposlovna zbirka Šund, ki jo je lani uvedel roman Jaz, ki nisem nikoli poznala moških Jacqueline Harpman, v drugem letniku prinaša dve deli, ki se po besedah urednice Katje Šifkovič osredotočata na telo kot temeljno mesto »izkušnje, identitete in konflikta«. Roman Lakota ameriške pisateljice in aktivistke Roxane Gay (v prevodu Blaža Škerjanca) obravnava vprašanja debelosti, z njo povezanih travm in nasilja, ki ga doživljajo debele ženske, skozi osebne izkušnje, pa tudi znotraj antropoloških ter zgodovinskih kategorij, medtem ko roman Elena ve argentinske pisateljice Claudie Pineiro skozi napeto in intimno pripoved o starejši ženski s Parkinsonovo boleznijo, ki se odloči preiskati hčerino nenavadno smrt, raziskuje telo kot prostor bolezni, nadzora in družbenih pričakovanj.