Slavenka Drakulić se je rodila 4. julija 1949 na Reki, štiri leta po koncu druge svetovne vojne in leto dni po sporu med Titom in Stalinom. Odraščala je skupaj s socialistično Jugoslavijo, državo, ki je obljubljala enakost in modernizacijo, vendar v »zasebnem življenju« ohranjala številne stare, patriarhalne navade. Prav ta razlika med tem, kar je država obljubljala, in vsakdanjo resničnostjo je močno zaznamovala njeno pisanje.
Študirala je na zagrebški filozofski fakulteti in diplomirala iz primerjalne književnosti ter sociologije. Družbene premike je pozneje razlagala skozi zgodbe posameznikov, veliko zgodovino pa iskala tudi v kuhinji, bolniški sobi, zakonski zvezi in ženskem telesu.
Od feminizma do razpada države
Novinarsko pot je začela v osemdesetih letih pri zagrebških revijah Start in Danas. Pisala je predvsem o položaju žensk in bila med avtoricami, ki so feminizem v nekdanji Jugoslaviji iz akademskih in aktivističnih krogov prenesle v širšo javnost. Leta 1984 je izdala prvo knjigo esejev Smrtni grijesi feminizma in se nemudoma uveljavila kot eden najvidnejših feminističnih glasov v tedanji državi.
Feminizem zanjo ni bil le predmet publicističnih razprav, temveč tudi način gledanja na svet. Zato so se vprašanja, ki jih je odpirala v esejih, kmalu preselila tudi v njeno prozo. V romanih Hologrami strahu in Marmorna koža je pisala o bolezni, strahu pred telesom, odnosu med materjo in hčerjo, spolnosti ter nasilju.
Iz istega prepričanja, da se politični sistem najjasneje pokaže v vsakdanjem življenju, je nastala zbirka Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, s katero se je uveljavila v tujini. Socializma ni razlagala skozi partijske kongrese, državno ureditev ali politična gesla, temveč skozi prazne trgovske police, pomanjkanje higienskih vložkov, slaba stanovanja in neplačano delo žensk. Namesto velikih političnih razprav jo je zanimalo, kako družbeni sistem vpliva na najbolj vsakdanje izkušnje ljudi, predvsem na življenje žensk.
Ko je Jugoslavija začela razpadati, se je predmet njenega pisanja spremenil, ne pa tudi način, kako se mu je približevala. V Balkanskem ekspresu je vojno opazovala skozi strah, begunstvo, razpad prijateljstev in nenadno izgubo doma. Zanimalo jo je, kako nacionalizem prodre v zasebni pogovor, kako sosed postane sovražnik in kako hitro se je mogoče privaditi jeziku izključevanja.
Njena kritika nacionalizma je imela osebno ceno. Leta 1992 je tednik Globus objavil članek Hrvatske feministice siluju Hrvatsku, v katerem so bile Slavenka Drakulić, Dubravka Ugrešić, Rada Iveković, Vesna Kesić in Jelena Lovrić predstavljene kot nacionalne izdajalke, v javnosti pa so postale znane kot »čarovnice iz Ria«. Drakulićeva je prejemala grožnje, poškodovali so njeno premoženje, številni kolegi pa so pregon molče opazovali. Življenje je nato razdelila med Hrvaško in Švedsko.
Izkušnja vojne, izgnanstva in razpada skupnega prostora je močno zaznamovala tudi njeno poznejše literarno delo. V romanu Kot da me ni je v ospredje postavila žensko, ki med vojno v Bosni in Hercegovini preživi taborišče, posilstva in prisilno nosečnost. O spolnem nasilju ni pisala kot o stranski posledici vojne, temveč kot o orožju, usmerjenem v telo in identiteto žrtve. V knjigi Oni ne bi niti mravlje pohodili (Oni ne bi ni mrava zgazili) je pogled preusmerila k storilcem. Ob spremljanju procesov proti vojnim zločincem na haaškem sodišču jo je zanimalo, kako lahko na videz običajni ljudje mučijo, ubijajo in nato živijo naprej. Za nemško izdajo knjige je leta 2005 prejela leipziško knjižno nagrado za evropsko razumevanje.
Telo, bolečina in staranje
V esejih Café Europa in pozneje Ponovo u kavani Europa je pisala o razočaranju, ki je sledilo padcu socialističnih režimov. Namesto pričakovane enakopravnosti z Zahodom so mnogi dobili negotovo delo, novo revščino in občutek, da so tudi v združeni Evropi ostali drugorazredni.
V romanih se je medtem vračala k telesu. Božanska lakota govori o skrajni ljubezenski obsedenosti, Frida ali o bolečini pa o življenju Fride Kahlo, pri kateri telesne bolečine ni mogoče ločiti od ustvarjanja. V romanih Dora in Minotaver ter Mileva Einstein, teorija žalosti se je posvetila ženskama, ki ju je zgodovina ohranila predvsem kot spremljevalki slavnih moških. Zanimalo jo je, kaj v senci slavnih partnerjev ostane od njunih ambicij.
Teme bolezni in telesne ranljivosti je poznala tudi iz lastnega življenja. Prestala je presaditev ledvice, med pandemijo covida-19 pa je bila priključena na ventilator. Način, kako človek zboli, se zdravi, stara in izgublja samostojnost, je razumela kot družbeno vprašanje, ki ga poleg biologije določajo odnosi, denar in položaj posameznika.
Njene pozne zgodbe so nadaljevanje teh vprašanj. V zbirkah Nevidna ženska in druge zgodbe ter O čem ne govorimo se je posvetila staranju, osamljenosti, izgubi spomina in dostojanstva. Ni se strinjala s stališčem, da so to tabujske teme. Zanjo so bile predvsem izkušnje, o katerih ljudje neradi govorijo ali zanje nimajo besed. Njeni junaki se ob bližini smrti oklepajo navad, predmetov in spominov, ki jim zagotavljajo, da so še vedno oni sami.
Leta 2025 je za svoje novinarsko delo prejela nagrado Otokar Keršovani za življenjsko delo. Za seboj je pustila obsežen opus romanov, kratkih zgodb, esejev in časopisnih komentarjev, prevedenih v več deset jezikov. A ne glede na to, ali je pisala o socializmu, vojni, Evropi, bolezni ali staranju, se je vedno vračala k istemu izhodišču: k posamezniku, ujetemu v tokove zgodovine. Zanimalo jo je, kako velike ideje in politični sistemi zarežejo v najbolj intimne plasti življenja, v telo, spomin, ljubezen in vsakdan. Slavenka Drakulić je umrla v 77. letu starosti, vendar njeno delo ostaja kot opomin, da zgodovina nikoli ni le zaporedje dogodkov, temveč predvsem seštevek človeških usod.