Mednarodni literarni festival Vilenica je program svoje 41. izdaje izoblikoval okrog teme fluidnosti identitet – in prav tega vprašanja se je na literarnem večeru, posvečenem njegovemu delu, na malo drugačen način dotaknil tudi letošnji prejemnik glavne vileniške nagrade, ukrajinski pesnik, esejist, pisatelj in prevajalec Serhij Žadan. Med drugim je namreč spregovoril o spremembah v družbenem ter kulturnem tkivu, ki jih je povzročila ruska vojaška agresija nad Ukrajino, pa tudi o drugačni legi razumevanja umetnosti, porojeni iz omenjenih okoliščin.
Umetnost odpira pogled
Leta 1974 rojeni avtor, ki sicer deluje tudi kot glasbenik, aktivist ter performer, v zadnjih letih pa je – kot je naravnost povedal – »predvsem vojak«, je uvodoma zarisal, da je iz domovine do Ljubljane potoval dva polna dneva, pri tem pa je moral pridobiti kopico raznih dovoljenj. »Nekoč je bilo dosti lažje oditi na takšna gostovanja, ki pa se jih vseeno nadvse veselim,« je pojasnil. »Med drugim zato, ker se na vsakem mojem nastopu te vrste zbere veliko Ukrajincev; zame so to zelo prijetna srečanja, čeprav se zavedam, da je večina teh rojakov v tujino odšla zato, ker je bila zaradi vojne v to tako ali drugače prisiljena.« Njegova opažanja je potrjevala polna dvorana Cukrarne, v kateri je bilo v sredo zvečer med občinstvom mogoče slišati množico besed v ukrajinščini.
V pogovoru s prevajalko in lektorico Andrejo Kalc se je Žadan nato dotaknil trenutnih razmer doma in jim poiskal širši kontekst. »Danes v Ukrajini potrebujemo predvsem protizračno obrambo, vendar to ne pomeni, da kultura ni pomembna; kajti prav skozi umetnost je mogoče o tistem, kar se dogaja, spregovoriti na globlji način,« je poudaril. Omenil je tudi, da bi si želel več kulturne izmenjave med Ukrajino in Slovenijo: »Vsi prevajamo globalne knjižne uspešnice, namesto da bi se bolje posvetili drug drugemu – kajti ravno preko kulture lahko dobimo odličen vpogled v naravo nekega naroda in njegove značilnosti.« Dodal je, da ne pozna imena nobenega slovenskega politika, slišal pa je že za številne slovenske ustvarjalce, kar je po njegovem mnenju razumljivo: »Umetnost je nekaj trajnega, medtem ko so politične funkcije začasne in minljive.«
Korenine, ki te krepijo
Med drugim je ugotavljal, da se je »hiša Srednje Evrope« kot enotnega okolja prepletenih jezikov in kultur gradila dolgo, tudi skozi vileniški festival – vendar se je zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino zdaj porušila, saj so se vse ideje o sobivanju ter medsebojnem plemenitenju izkazale kot prazne. »V tej vojni ne gre za ozemlje ali naravne vire, ampak za poskus Rusije, da bi izbrisala ukrajinski narod in kulturo,« je prepričan. »Dosedanje poglede ali prepričanja moramo zato premisliti na novo – kajti meja za nas ni več zgolj abstraktna črta na zemljevidu, temveč otipljiva ločnica med teboj in tistimi, ki te sovražijo in ogrožajo.«
Kot je pristavil, je vojna močno okrepila ukrajinsko nacionalno identiteto. »Pred desetletjem in več smo se dosti bolj zanimali za rusko kulturo, spremljali smo ruske medije, toda odkar so nas začeli fizično uničevati, so začeli mnogi med nami govoriti izključno ukrajinsko in poslušati le ukrajinsko glasbo, marsikdo se je začel čisto na novo zanimati za ukrajinsko zgodovino. Vse več Ukrajincev se torej zaveda, da kultura ni le nekaj, kar ti ponudi razvedrilo v prostem času, ampak določa tudi tvojo identiteto – kultura je del tvojih korenin, ki te bogatijo ter krepijo.« Navkljub skrajno težavnim okoliščinam zato ukrajinska kultura doživlja svojevrsten razcvet – trenutno se izdaja ogromno romanov, živahen je tudi gledališki utrip, pa čeprav predstave prirejajo v podzemlju in zakloniščih. »Šele ko si soočen s sovraštvom, ugotoviš, da je ljubezen edina, ki daje moč,« je pripomnil ob tem.
Priznava sicer, da zadnja leta skoraj ne piše, saj večino časa preživi kot borec. »Osredotočam se na to, da si zapomnim različne ideje, ki jih bi lahko nekoč uporabil v knjigi.« Občasno piše predvsem poezijo; dve svoji novejši pesmi je na dogodku prebral tudi sam, nekaj njegovih besedil pa je interpretiral še Boris Kalašnikov. V slovenskem prevodu imamo sicer dva Žadanova romana, to sta Vorošilovgrad in Internat, oba sta izšla pri Beletrini.