Romaneskna novela Sanje o vlaku ameriškega pisatelja Denisa Johnsona sodi med tista redka dela, ki z majhnim obsegom ustvarijo občutek velikega romana. Besedilo, dolgo komaj nekaj več kot sto strani, zajame skoraj celotno življenje protagonista in z njim vred preobrazbo sveta. V slovenščini je delo izšlo v prevodu Anje Bakan pri založbi UMco in tako domačim bralcem približalo avtorja, ki velja za enega ključnih glasov sodobne ameriške proze.
V središču pripovedi je Robert Grainier, preprost delavec, ki večino življenja preživi med železnico, gozdovi in gradnjo mostov na ameriškem severozahodu. Ni junak v klasičnem smislu, ne pustolovec in ne osvajalec. Je človek, ki opravlja težko delo, živi tiho in neopazno, njegova zgodba pa se razteza čez desetletja, v katerih se svet okoli njega dramatično spremeni. Johnson bralca popelje od začetka 20. stoletja do pozne starosti protagonista, pri tem pa pokaže, kako življenje mineva, skoraj mimogrede, kot niz kratkih, a pomenljivih prizorov.
Posebnost knjige je njena zgoščena pripoved. Leta in desetletja zdrsnejo mimo v nekaj odstavkih, pomembni življenjski dogodki pa so pogosto opisani z zadržanostjo, ki daje prostoru med vrsticami posebno težo. Prav v tej tišini se skriva moč romana: v občutku, da bralec spremlja spomin, ne pa klasično zgodbo z jasnim zapletom in razpletom. Johnsonov slog je minimalističen, a hkrati presenetljivo liričen, prežet z občutkom za prostor, naravo in minevanja časa.
Elegija izginjajočemu svetu
Grainierjeva življenjska pot se odvija v obdobju, ko ameriški Zahod prehaja iz sveta divjine v svet industrije. Gozdovi, ki na začetku delujejo neskončni, se umikajo železnici, cestam in modernim tehnologijam. Protagonist sodeluje pri gradnji tega novega sveta, a v njem nikoli ne postane njegov pravi del. Ostaja na robu, kot opazovalec sprememb, ki jih ne more zaustaviti.
Osrednji prelom v romanu predstavlja gozdni požar, ki Grainierju vzame družino in njegovo življenje obrne v smer samote. Od tod naprej novela postane meditacija o izgubi, spominih in odnosu človeka do narave. Divjina, ki je bila sprva prostor dela in preživetja, se spremeni v prostor tišine, kjer se mešata resničnost in domišljija, spomini in slutnje. Johnson z drobnimi, skoraj sanjskimi prizori pokaže, kako lahko življenje po tragediji teče naprej, a nikoli več povsem enako.
Sanje o vlaku pogosto opisujejo kot elegijo ameriškemu Zahodu, a hkrati je to tudi univerzalna zgodba o minevanju. Roman ne govori o velikih zgodovinskih junakih, temveč o posamezniku, ki živi in umre skoraj neopažen. V tem je njegova posebna moč: iz vsakdanjega življenja ustvari občutek epskosti. Johnson pokaže, da lahko tudi zgodba preprostega človeka odraža širše spremembe sveta in časa.
Legenda pravi, da sta v srednjem veku nasprotni si kraljestvi na bojišče vedno pripeljali vsako svojega pesnika. Slednja sta se pred začetkom bitke povzpela na bližnji hrib in opazovala bitke ter o njih pisala pesmi. Kajti človek se ne boji smrti, boji se, da bi nanj pozabili. Denis Johnson je v noveli storil prav to. Poskrbel, da se na »nevidne« ljudi ne bi pozabilo. Sanje o vlaku so kratka, a sugestivna pripoved o človeku, ki živi na robu zgodovine, in o svetu, ki medtem neustavljivo drsi naprej. x