Njegova največja ambicija – in hkrati največje tveganje – je odločitev, da skoraj v celoti opusti klasično fabulo ter bralca potopi v notranje doživljanje likov. Prav v tem razkoraku med notranjostjo in zunanjostjo se skriva tako moč kot šibkost romana.
Največja kvaliteta romana je psihološka natančnost. Avtorica izjemno prepričljivo upodobi občutek tesnobe, notranjega alarma in telesne ujetosti, ki spremlja travmo. Posebnost romana je, da travme ne razlaga, temveč jo uteleša: bralec jo občuti kot pritisk, kot fizični nemir, kot nenehno prisoten šum v ozadju. Ta telesna dimenzija je eden najbolj prepričljivih vidikov knjige in jo umešča v sodobni tok proze, ki travmo razume kot telesni spomin, ne le kot psihološko kategorijo.
Pogum pri tematiziranju materinstva velja izpostaviti kot eno ključnih odlik romana. Avtorica se zavestno izogne idealizaciji in predstavi materinstvo kot ambivalentno izkušnjo, prežeto z občutki krivde, sramu in odpora. V slovenskem prostoru, kjer je materinstvo pogosto še vedno obravnavano skozi idealizirano prizmo, je tak pristop osvežujoč in pomemben. Roman brez zadržkov odpira neprijetne teme – depresijo, nasilje, čustveno odsotnost, partnerske zlome – in to počne brez moraliziranja.
Posebno uspešen je tudi slog. Jezik je poetičen, mestoma liričen, z močno metaforično plastjo in občutkom za ritem stavka. V najboljših trenutkih roman doseže izjemno notranjo intenzivnost in ustvari občutek, da bralec ne spremlja le zgodbe, temveč vstopa v intimni prostor likov.
Vendar se prav tam, kjer roman doseže največjo notranjo intenzivnost, pokaže tudi njegova največja slabost.
Začetek romana deluje izrazito zamegljeno. Bralec dolgo ne ve, kje je in kdaj, kakšen je širši kontekst sveta, v katerem se zgodba odvija. Ta nejasnost je najbrž zavestna estetska odločitev, vendar traja predolgo: namesto skrivnostnosti se lahko pojavi občutek dezorientacije. Bralec potrebuje vsaj minimalne orientacijske točke, ki bi omogočile lažji vstop v pripoved.
Druga težava je pretirana introspektivnost. Roman je tako močno osredotočen na notranji svet, da zunanja resničnost pogosto ostaja zgolj kulisa. Posledica je občutek statičnosti: tempo pripovedi je mestoma zelo počasen, napetost pa se razvija bolj skozi ponavljanje občutij kot skozi dramaturški razvoj. Bralec lahko dobi občutek, da se roman predolgo zadržuje v istem čustvenem registru. S tem je povezana tudi določena monotoničnost tona. Ker večji del besedila ostaja na podobni frekvenci tesnobe in melanholije, zmanjka kontrasta, ki bi poudaril dramatičnost posameznih prelomnih trenutkov.
Kljub tem pomislekom Klopotec kot celota deluje prepričljivo. Gre za zrel, ambiciozen in tematsko pogumen prvenec, ki se ne zadovolji z varno klasično pripovedjo, temveč si upa poseči v zahtevno področje psihološke proze. Avtorica kaže izrazit občutek za jezik, atmosfero in notranjo dramaturgijo likov, kar so kvalitete, ki jih v slovenski prozi ni mogoče spregledati. Roman zato deluje kot zelo obetaven začetek avtoričinega literarnega razvoja in jasno kaže, da ima pred seboj še veliko ustvarjalnega prostora.
Klopotec je roman, ki morda zahteva potrpežljivega bralca, a ga hkrati nagradi z intenzivno izkušnjo. Predvsem pa razkrije avtorico z izrazitim glasom in očitnim talentom, ki ga bo v prihodnjih delih zanimivo spremljati.