Tiskani Rock Otočec vsebuje marsikaj, od izjav nastopajočih do stotine fotografij z bolj ali manj blatnih prizorišč, od arhivskega gradiva, vstopnic, plakatov in majic do razmišljujočih besedil o pomembnosti rokovske prireditve, ki se je – razen zadnje leto – odvijala v okolici Novega mesta in se dokončno poslovila leta 2013.

Pravzaprav gre za natančno oblikovan monumentalen dokument časa, ljudi in kulture, ujet v knjižno in fotografsko obliko, ki ne ponuja literarnih presežkov niti ni to njen namen: zdi se, da je njeno najpomembnejše poslanstvo v neverjetno širokem zbiru fotografij in predstavitvi širši množici manj znanega oziroma pozabljenega arhivskega gradiva, ki ga je Franci Kek uvrstil v svoj projekt, v delo, ki želi še enkrat spomniti na verjetno največji glasbeni festival v Sloveniji in ga ohraniti ne zgolj v zgodovini slovenske alternativne glasbe, ampak tudi v polju velikih slovenskih družbenih fenomenov.

Ob mnogih zapisih ter krajših in daljših razmišljanjih udeležencev se bralcu vrtijo spomini na davno pozabljeno leto 1976, ko so festival prvič izvedli, do leta 1983, ko je na Otočcu nastopilo nekaj najboljših jugoslovanskih novovalovskih skupin, do glavnih let festivala od 1997 do 2013, ko je Franci Kek s svojo producentsko ekipo na Krko pripeljal nekaj najboljših rock skupin ne samo iz Slovenije ali Jugoslavije, ampak tudi širše. Konec koncev so na slovenskem Woodstocku nastopili Guano Apes, Living Colour, Fun Lovin' Criminals, Asian Dub Foundation, Apocalyptica, Gogol Bordello, The Subways, Dog Eat Dog, Stereo MC's, Liquido, Chumbawamba, H-Blockx, Sham 69, Fishbone, Calexico, Tito & Tarantula, Papa Roach, Billy Talent, ki si jih v sedanjih časih težko predstavljamo na slovenskih odrih. Od naših so skrbeli za zabavo seveda vsi, ki so kaj pomenili na območju raznolike regije od Vardarja pa do Triglava, zadnjič smo prebrali zanimiv podatek – Siddharta so bili na odru ob Krki kar petkrat.

Priporočamo