Upoštevajoč dejstvo, da je avstrijska pisateljica judovskega porekla zgodbe napisala v letih med 1948 in 1952, torej po drugi svetovni vojni, metafore o človekovi zlomljenosti ni težko razumeti zunaj meja literature, a njene pripovedne slike so preveč univerzalne in nenavadne, da bi jih smeli vpeti zgolj v en okvir. Neživi deček z reklamnega panoja ve, da mora umreti, da ga ne prelepijo, umreti pa nekoliko nadrealistično pomeni skočiti s plakata (zgodba Plakat). Protagonistka iz Kje stanujem stoično prenaša dejstvo, da se ob povratku domov, čeprav se ni preselila, njeno stanovanje vsakič znajde v nižjem nadstropju; iz četrtega je pristala v kleti in najbrž jo čaka kanal, a »nesmiselno bi se bilo bati sopare v kanalu, kajti potem bi se prav tako morala začeti bati ognja v notranjosti zemlje – preveč stvari je, ki bi se jih morala bati«. Da je (bo) vsakega od nas določil naš konec, kakor je njega ustvarila vrv okoli vratu, usodo človeštva zelo jasno zaokroža obešenec v svojem Govoru pod vislicami. Pri tem ostaja enako boleče, ali je bralec njegov rabelj ali zgolj opazovalec njegove (naše skupne) eksekucije. Vrv je bistvena še v naslovni zgodbi zbirke Zvezanec, v kateri se omotični junak zbudi zvezan, potem pa – ne da bi dopustil, da bi ga kdor koli osvobodil – zgradi žalostno kariero v cirkusu. A njegova zgodba je vrhunska in karseda enostavna ponazoritev ujetosti (sodobnega) posameznika, zvezanec se namreč »spone sicer ni navadil, se je pa navadil tega, da je niti za hip ne pozabi«. To je bila tudi edina navada, ki jo je spona dopuščala.
Prav slednje je tudi povezovalni člen vseh v knjigo neobičajno nabranih in do čudenja raznolikih enajstih pripovedi, ki se naselijo v vse, od prej omenjene cirkuške do tipično vojne arene, pa v stanovanje otroka, ki je sam doma, z mis univerzuma pa sežejo še do Lune. A v skupne platnice teh zgodb leta 1991, ko je izšel izvirnik, ni ujela le neka avtorska ali uredniška odločitev, temveč – in to je pravi presežek te pisave – slogovna moč Ilse Aichinger. Avtorica je namesto molka izbrala svojevrstno askezo, »prostovoljno omejevanje velike hitrosti«, v kateri je prepletla miselne obrate tipa »poseke /…/ so s pogledom v globino tudi njiju prepuščale pogledom globine«, poetično ekspresijo, v kateri se rana odpre »s silovitostjo skrite želje«, in preteč humor, v katerem venec na tvoji krsti, »lahko si mirna, dobro leži«. Kot ena njenih junakinj se je morala zavezati lastnemu jeziku: »Tujih jezikov si se že naučila, toda naprej ne bo tako lahko. Tvoj lastni jezik je veliko težji.«
