Karel Čapek se je rodil leta 1890 in je bil eden najbolj plodnih čeških pisateljev svojega časa, pisal je drame, romane, filozofske spise. Da smo prevod Tovarne Absolutnega dobili šele pred meseci, v čapkovskem duhu ne more pomeniti drugega, kot da je igranje z absolutnim ta trenutek še posebej nevarno za znanstvenike, poslovneže, politike, cerkveno gospodo. Tudi za bralca, ta namreč tvega, da bo počil od smeha, nejevere in obupa hkrati. Od te usodne svete trojice.
Roman govori o jedrski energiji. Pozor, izšel je leta 1922, Čapek je že takrat vedel za raziskave s področja jedrske fizike in za upe, ki so jih znanstveniki polagali vanje. Nedvomno pa je edini premogel imaginacijo, kaj bi tak nov absolut lahko ob klavrnem stanju duha povzročil človeštvu: v Tovarni Absolutnega je namreč napovedal ne le znanstveni razvoj, ampak tudi nemško pobijanje Judov in drugo svetovno vojno od leta 1944 do 1953. Zmotil se je le za štiri leta. V romanu Krakatit iz leta 1924 je opisal še nastanek atomske bombe. Čapek je umrl na pragu uresničitve svojih prerokb, leta 1938, kmalu po nemški aneksiji Češke, njegov brat pa tri leta kasneje v taborišču Bergen-Belsen.
Neskončna količina čiste energije, ki bi zapolnila potrebe po energiji, opravila večino dela, odpravila revščino, osvobodila ljudi, mokre sanje 20. in 21. stoletja – vse to si obeta inženir Marek, ki mu uspe cepitev atoma in izdela čudežni karburator, tako rekoč dobesedni deus ex machina. In res, karburatorji začnejo opravljati mukotrpno delo, ljudje so vse bolj srečni, hierarhije se majejo, zdi se, da so nebesa že čisto blizu Zemlje, ko se pokaže, da mašina proizvaja še nekaj nepredvidljivega, nekakšno spiritualno silo, novo absolutno, ki mu podlegajo vsi, ki pridejo v območje karburatorja: ljudje postanejo solidarni, srečni, dobri, bogataši razdeljujejo svoje premoženje, gospodarski in religiozni sistemi razpadajo, poraja se novi človek. Kljub opozorilom propadajočega kapitala in Cerkve se karburatorji širijo kot covid: »Kakšne si pa kaj imel … simptome?« sprašuje Marek prijatelja Bondyja, velekapitalista. »Ljubezen do bližnjega,« je šepetal Bondy. »Ti rečem, norel sem od ljubezni.«
A učinki postajajo vse bolj nepredvidljivi. Na ministrstvu za oskrbo je »osebje svoj delovni čas preživljalo v radostnih molitvah, v objemu posebej močne milosti, sindikalni veljak Winkler je propagiral askezo in jogo«. Oskrba je zato vse bolj šepala. Še huje: postopno se karburatorji osamosvojijo natanko tako kot danes umetna inteligenca, njihova proizvodnja postane neobvladljiva, muhava, nepredvidljiva, zavlada kaos, uničenje, mraz, vojne, poplava verovanj, ki so tako blagodejno odplaknila tradicionalne vere, pa povzroči nove verske vojne. Bogati vedrijo na tihomorskih otokih. Tovarna Absolutnega je strašljivo preroški roman, in to na vseh ravneh: ko pripoveduje o razvoju znanosti, ga ne fascinirajo ne razbitja ne fuzije atomov, pokaže namreč, da znanost ni nevtralna niti izvorno, saj znanstvenik v svoji vnemi noče razmišljati o stranskih učinkih svojega izuma, morebitne škodljive posledice pa prelaga na »uporabnika«, politiko, družbo, religije, ki pa nimajo enakih interesov (spet: neverjetna podobnost brezbrižnosti z današnjo umetno inteligenco). Svet po prvi svetovni vojni je svet strašnih ran, neporavnanih računov, razcveta kapitalizma in komunizma hkrati, ki mu dvajset let kasneje zares pade v roke usodni karburator, namenjen izključno uničevanju. Čapek tako govori tudi o današnjem usodnem času, kar je še bolj strašljivo. Ker pa to počne skozi izvrstno satiro in z norim humorjem, se bralec enostavno ne more izogniti strašnemu simptomu: ljubezni do tega genija.
