Težko bi bilo drugače, ko pa si mizo delita nemirna ženska v tridesetih, Tsukiko Omachi, in njen uglajeni trideset let starejši nekdanji profesor japonščine (in sedanji življenjski učitelj?) Harutsuna Matsumoto, vsak zase muhasto čudaška in v stopnjevanju odnosa, ki ob spremembah letnih časov naposled le kulminira v nekaj več od romantičnega prijateljstva, enako nespretna. »Da sva se družila še naprej, je bilo najbrž po zaslugi najinih značajev. Ne samo po okusu za prigrizke, podobna sva si bila nedvomno tudi po tem, kakšna sva bila v odnosu do drugih ljudi, kako blizu sva jih spustila in kako pogosto,« v vlogi pripovedovalke Tsukiko komentira njuno bolj ali manj naključno, a kontinuirano srečevanje v vedno istem bistroju. Ta je z redkimi izjemami tudi osrednji dogajalni prostor pripovedi, ki na vsebinski ravni ne presega drobnih in v svoji vsakdanjosti domala nepomembnih pomenkov med zadržanima introvertirancema. V komunikaciji sta že tako dovolj nerodna, da se zdi, da ima (za mnoge običajneže) neprijetna tišina med dvema človekoma na njuno »izničevanje udobne razdalje« blažilen, ne pa obremenjujoč učinek.
Prav zato je opazka mestoma nezanesljive pripovedovalke Tsukiko – »V osnovni šoli sem bila zelo odrasla. V srednji šoli pa sem sčasoma postala manj odrasla. Ko je preteklo še več časa, sem se čisto pootročila.« – o njunih značajih prodorna in pomenljiva. Pripuščanje bližine in/ali izpuščanje osamljenosti ni ne hiter ne glasen proces – ne za spoštljivega profesorja z aktovko, ki mu je umrla žena in je navsezadnje že v letih, ne za Tsukiko, ki se v profesorjevi družbi ne počuti nič drugače kot prej, ko je vse počela sama. Kar je nemara tudi razlog, da mu naposled le izpove ljubezen. Navsezadnje se on včasih malo namršči, tako malo, da tega zagotovo nihče ne bi opazil, razen nje – nobena sprememba na njegovem obrazu ji ne uide več.
»Bi privolili v to, da bi z mano stopili v zvezo na predpostavki ljubezni?« jo on nazadnje končno vpraša v svoji maniri moškega – »Rahlo je dišal po naftalinu.« –, ki ves čas po malem opozarja, kaj je spodobno in kaj ne, še posebno za mlado damo. A tudi v slogu sodobnega nebogljenca, ki žensko zvečer povabi v svojo sobo – da bi skupaj z njo poiskal sklepni stih svojega haikuja. V romanu, kjer se srečata precej oddaljeni generaciji dveh Japoncev različnih spolov in kulturnih ozadij, avtorica dovolj mimogrede ponudi vpogled v tamkajšnjo družbo, kljub minimalističnemu zagonu, ki je ena največjih prednosti Aktovke, pa ji ob tem ne zmanjka moči, da ne bi dodala grižljajev toplega humorja. Vsaj malo potrpežljiv bralec, skratka, njenega romana ne bo zaprl lačen.
