Neomajno je prepričana o lastnem prav, zato se tri mesece po hčerini smrti odpravi na rob Buenos Airesa izterjat svoj dolg. Česar Elena ne ve, je to, da so njena prepričanja, podobno kot hčerina, pogojena s predstavami in predsodki, ki presegajo individualno pogojenost. Kot se rado zgodi, se bo Elena na koncu primorana spopasti predvsem sama s sabo.
Elena, Rita in Isabela so, vsaka po svoje, ujete v sistemske in ideološke mreže, ki posameznicam (pa tudi posameznikom) onemogočajo svobodno razpolaganje z lastnim telesom. V Eleninem primeru se to kaže kot parkinsonova bolezen, »ta prekleta prasica … In prasica je ženska, ne moški.« Claudia Piñeiro njeno spopadanje z odpovedujočimi telesnimi funkcijami prikaže z natančnim opisovanjem simptomov, gibalnega in umskega pešanja, rastočim zavedanjem, da Elena nad seboj nima več nadzora in je v celoti odvisna od trajanja zdravil – njen čas teče drugače, nemočno ugotavlja, a se ne želi predati. Elenina trma v odnosu do telesa se zrcali v Ritini predanosti veri, ki ji narekuje, da si lahko vzame – pravzaprav, da si mora vzeti – nadzor nad tujim telesom, ko odločitve tega telesa niso v skladu z njeno (krščansko) doktrino. Rita tega ne razume kot vdor v svobodo drugega, temveč kot dolžnost, kot reševanje, ker je sama odraščala v družbi, kjer je bil nadzor drugih, natančneje očeta, nad ženskim telesom in načinom mišljenja nekaj samoumevnega, tudi za njeno mamo. Ko se tako Elena končno sooči z Isabelo, je Isabelino trpljenje ne gane – pravzaprav ga niti ne razume, tako zelo se ji zdi samoumevno. Kot tudi ne razume, kako globoko se je njena bolezen zažrla ne le vanjo, temveč tudi v hčerko, od katere se je pričakovalo, da se bo v sistemu, v katerem javno zdravstvo počasi propada in kjer zaradi vse večjih razrednih razlik to najbolj občutijo tisti z nižjimi dohodki, odpovedala lastni svobodi in postala telo, ki služi potrebam nekoga drugega – pa čeprav (ali ravno zato) je ta »drugi« njena mati.
Elena ve je roman, kot so redki: brezkompromisen, neposreden, boleč. Claudia Piñeiro (žensko) telo na subtilen in večplasten način vpenja v družbeno mrežo in razgalja boleče posledice takšnih in drugačnih samoumevnosti. Nekatere uresničevanje družbenih pričakovanj in predstav pahne v smrt, druge (in tudi drugi) s tem bremenom živijo dalje. Preživijo lahko v zaslombi medicine, ki s takšnimi in drugačnimi zdravili in pomirjevali ponuja začasen obliž, ali religije, saj Rita ves čas misli, da deluje skladno z božjimi zapovedmi, dokler njeno telo ne klecne pod njihovo težo. Oba sistema sta foucaultovski točki nadzorovanja in kaznovanja telesa; nobeden ne posega v srž problema, temveč se zadovolji z začasnim krpanjem vrzeli, tako kot Eleni sprva povsem zadostujejo okviri, znotraj katerih je vajena misliti in delovati. Gotovost, ki je vpisana v naslov, se v kompleksni mreži medčloveških odnosov izkaže kot zaprt, samozadosten miselni sistem, ki v imenu lastnega, pogosto namišljenega ali vsaj precej krhkega udobja popolnoma zanemari želje, potrebe, prizadevanja drugega – a le zato, ker je to edina preživetvena strategija, ki posameznicam in posameznikom v takšnem sistemu še preostane. Šele ko se ji tla pod nogami povsem spodnesejo, Elena ve, česa si zares želi.