Pisava Djebarjeve je osrediščena na odstiranje dvojne tančice, ki so jo tako njeni alžirski bratje kot uradna, kolonizatorjeva različica zgodovine nadeli Alžiriji. Njen medij priklicevanja zgodovinskega spomina so zamolčani in utišani ženski glasovi, ki z močjo osebnoizpovednih, avtentičnih izkušenj ta spomin tudi rekonstruirajo. Jedro njenega opusa je vprašanje položaja žensk v alžirskem (po)vojnem in poosamosvojitvenem družbenem življenju. Slednje je razen s poslušanjem in posredovanjem številnih pretresljivih zgodb iskala tudi na ravni jezika; kot francosko pišoča avtorica, ki se ji je francoščina kazala kot jezik razuma in odprtosti v svet, arabščina pa kot govorica čustev, skrivnostnosti, in ne nazadnje kot alžirska ženska, ki je »tudi sama v presledkih molčala«, je osrednji motiv razgrinjala tudi skozi lastno občutenje sveta na ravni jezika in bivanja.
Njena dela so zaznamovana z odprto, palimpsestno strukturo in žanrskim sinkretizmom, saj je le na tak način lahko najširše odstirala problematizirano tematiko. Za Alžirske ženske v svojih sobanah iz leta 1980 ni bila odločilna istoimenska poslikava Delacroixovega čudenja, ki ga je francoski slikar uzrl ob dovoljenem mu vstopu v ženski harem ob njegovem tridnevnem obisku Alžira leta 1832. Da je prepovedani, ukradeni pogled kot posledica polastitve ženske tudi sugestivna metafora za polastitev naroda – to je bil čas francoskega zavojevanja Alžirije –, je Delacroix sugeriral v svoji naslednji različici slike petnajst let kasneje, ki se od izvirne razlikuje v poudarjenem namigu na samoto, izključenosti iz sveta in z vseprisotno grožnjo treh na prvi pogled lenobno razpoloženih haremskih žensk.
Izpovedi, ki gradijo Alžirske ženske, je pisateljica zbirala štirideset let in jih naposled delno v fiktivni ter delno esejistično-dokumentaristični maniri izpisala v francoskem jeziku, pregnetenem s podtalno mesenostjo narečne arabščine. V družbenem življenju povsem brezpravne ženske več generacij, molčeče ali zgolj šepetajoče, zaprte za zidove kuhinj, prisilno poročene, zaradi navideznega prekrška okovane v verige in stlačene v ječe, izkoriščane, pretepene, posiljene, so skozi odstret fizičnega zagrinjala odgrnile tudi zagrinjalo molka. In po avtoričinem romanu Ljubezen, fantazija, v slovenščino prevedenem leta 2001, v drugo pričajo o pretresljivi in še vedno pereči temi ženskih usod v Alžiriji.
