V središče postavlja uspešnega podjetnika Rauna, ki praznuje 60. rojstni dan, vstopa torej – kot opiše pripovedovalec, kralj evfemizmov – v pozna srednja leta. »Žerjavi so odleteli. Tudi njegovo življenje se v hitrem tempu bliža koncu.« In Rauno si otre solzo z lica. Kot se za industrialsko visoko živino spodobi, je ob jubileju prejel obilo šopkov, zaboje šampanjca, kupe paštet iz gosjih jeter, kaviarja in drugih dobrin iz sveta visokih cen in nizkih strasti. A najbolj je direktorja koncerna ganil nov častni naziv – industrijski svétnik. No, svetník dobrodušni Rauno res ni bil.
Bil je celo tako dober, da je podarjene cvetlične aranžmaje nemudoma odnesel iz hiše, njegova žena je namreč trpela za alergijo. A da pušeljci ne bi oveneli na deponiji, jih je na predlog zvestega taksista razdelil med ženske, ki so zaznamovale njegovo (veneče) življenje. In ker gre za možakarja velikega srca, ki se rad razdaja, jih je dva zaporedna dneva osrečeval kar deset naenkrat – od varilke, čistilke in piarovke iz lastnega podjetja prek nekdanje psihologinje pa novinarke do ženine prijateljice. »Dedec kakor deblo,« si je ob pogledu na krepkega slavljenca rekla neka mladenka in nič manj vesela ga ni bila nobena od njegovih desetih izbrank.
Ena petinštiridesetletna »dostojna pojava, energično bitje«, druga šestdesetletno »žilavo ženšče« s še vedno gibkim telesom, tretja »z velikim oprsjem in obilno poraščena med nogami« kljub petdesetim še vedno »okretna in spretna«, četrta »pridna delavka, živahna in ljubezniva«… Avtor, ki je torej uspel svojim junakinjam vendarle oprtati še kakšno drugo individualno lastnost kot velike joške, je seveda dovolj inteligenten, da išče motivacijo za poudarjeni binarizem spolnih vlog v izstopajoči ironiji in obešenjaškem humorju. A ko se sicer samozavestne junakinje z ženo vred »lesenemu« direktorju ne morejo upreti kljub ogorčenju, da jezne izvejo druga za drugo, v bralnem vzdušju ne obvisi več groteska in upor monolitu zakonske zveze ter pretirani politični korektnosti, temveč samo še zdolgočaseni vprašaj. Šala na račun radikalne feministke, ki v stranski vlogi prav tako nastopi v romanu, pri tem ne pomaga. Tudi za uvid, da protagonist zmore samokritiko, saj se res počuti »kot mož premnogih kvalitet – po drugi strani pa tudi kot precejšen prašič«, Paasilinni težko zaploskamo.
Formulo Raunovih ponavljajočih se (uspešnih?) seksualnih izletov prekinjajo vmesni dialogi protagonistov, v katerih avtor uspešno začrtava pestro finsko zgodovino, pri čemer se ne izogne ne sovjetsko-finski vojni ne olimpijskim igram, z nič manjšo zavzetostjo kot o viagri razpreda o razrednih razlikah, o kapitalizmu ali komunizmu. Da je zanesljiv stilist, ki uspe za največje jezikovne in dogajalne prismuknjenosti uporabiti najbolj (ne)primerne pocestnosti, mu ni treba več dokazovati. Prav zato bi pričakovali, da zmore portret sodobne finske družbe očrtati bolj taktno, četudi na račun hihitajoče se prisrčnosti.
