Če je pesemska intenzivnost, grajena s pomočjo ekspresivnega izraza, z inverzijami, vzkliki in tudi rimami, v prvencu puščala mestoma predramatičen, skoraj patetičen vtis, se je ta zdaj scela preselila v skopost izraza, praznino, belino (ne)izrečenega. Pesmi-skice v nekaj potezah, ki se zdijo skoraj naključne, mimobežne in zanemarljive, po učinku pa očitno natanko premišljene, skozi celotno zbirko izrisujejo močne lirične prizore, razplastena, globoka, neredko enigmatična občutja. Čeprav niso vse pesmi enako evokativne, prevladuje vtis svežine in občutek, da je v navidezno neznatnost verzov mogoče vstopati vedno znova. In vedno znova se nam bo odstrl kak drug neraziskani kot, perspektiva, svetloba, senca, relief, guba, spomin …
Kot bralci in bralke se v pesmih ne počutimo izgubljene, ne gre za hermetično, niti intelektualistično poezijo, občutja bivanjske samote, praznine, minljivosti, zataknjenosti v času, prostoru, soočenja s starostjo, smrtjo, izgubo jezika, so dostopna, a kakor da to v pesmih nikoli ni vse. V njih ostaja nekakšna skrivnost, nekaj nepojasnjenega, nepričakovanega, ostanek, ko vse izračunamo, ko se življenje, misel, odnos ali pesem izteče. Lahko gre za bolj očiten ali predvidljiv namig na transcendenco, onkraj, kot v pesmih (drevo), (dodajam vejico), (ostanki), toda v najboljših pesmih je skrivnost, zagonetka preprosto del življenja tukaj in zdaj in nekdaj in kjer koli. Napetost med razpoznavnostjo ali razpoložljivostjo na eni strani ter presenetljivostjo ali nedoumljivostjo na drugi lepo ponazarja pesem (jajce): »zaprt je / čas / drobnih tekočih zdrsov / spim / kot majhno jajce / ne vidim / da se je na hrbet / ves mehak od muke / zalepila luna,«. Kolikor je preprosto zdrsniti v pesem in njeno spolzko in lepko vzdušje, toliko bolj nemogoče jo je do kraja dognati. Jajce kot metafora (potenciala) življenja? Kot prizorišče ujetosti v čas? In namesto lupine hrbet ter dotik nebesnega telesa, lune kot simbola noči. Je odrešilen? Boleč? Ali le neopazno in morda zato usodno dejstvo? Prgišče besed in kopica smeri razmislekov. Pesem lepo ponazarja minuciozno sestavljanje sugestivnih podob na način, da se interpretacije lahko le razpirajo. Med ilustrativen presežek zbirke bi lahko uvrstili pesem (ajdovska deklica), ki se plasti s sopostavitvijo referenčnih polj, v konkretnem primeru kot kontrapunkt (slovenski) ajdovski deklici nastopi (italijanska) bela papiga Beatrice.
Čeprav skozi celotno zbirko slutimo, da pesmi vznikajo iz bivanjske teže, ujetosti, to ni zbirka, ki bi obremenila, vklenila, kar pa ne pomeni, da je vsa polna milostnih prebojev v lahkotnost. Najboljše pesmi ustvarijo skrivnosten privlak iz prizemljenosti, iz rime na goli zemlji, iz oprijemljivih stvari, protejsko izmuzljivost iz čiste statičnosti. Čeprav so videti kot zasnutek, neredko sugerirajo romaneskno zgodbo, nesluteno širino; eno takšnih ponuja pesem (srnjak), v kateri odzvanjata tako dramatičnost kot ekspresija, posebno izraziti v prvencu: »v gozdu / sem srečala srnjaka / iz ljubezni / bi do krvi zagrizla / v njegove napete mišice / a za mano nekdo / gleda / skozi debla kamnitih dreves / in pravi / da tako ne bo šlo,«.
(v oklepaju) je zbirka, ki vsebino premišljeno poveže tudi z obliko, tako kot napoveduje naslov, vsi naslovi pesmi torej stojijo v oklepaju in tako tudi formalno sugerirajo umaknjenost, začasnost, omejenost, dopolnitev ali morda le zaščito pred tišino, ki se vse bolj bliža. Zato tudi vejice na koncu pesmi, ker »ne vem pa še / ali bom videla / piko / za nazaj,« in nikjer nobene velike začetnice.
Drobna zbirka, v kateri enakovredno mesto najdejo tudi vinjete Urške Čebron, ne preplavi s številom pesmi, verzov ali besed, temveč nagovarja z redko svežino podob, onkraj manire in ambicije.