Še približno trije tedni so do podelitve Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno literarno delo, ki je bilo v preteklem letu v knjižni obliki izdano v slovenskem jeziku, v ožjem izboru zanjo pa so roman Ajde Bračič Kresničevje, »hibridni esej« Nemogoče Nine Dragičević, romana Dohtar in Povodni mož Aljoše Harlamova ter če se ne vrneš Anje Radaljac in pesniška zbirka Nekje notri je uho Tine Volarič. Nagrado lahko prejme knjiga iz katere koli zvrsti, ki jih je pisal tudi Ivan Cankar – pesniška zbirka, roman, drama, zbirka kratkih pripovedi ali esejev –, podelili pa jo bodo že sedmič po vrsti.
»V dosedanjih letih je Cankarjeva nagrada pridobila velik ugled in verjamem, da ga bo v prihodnje še utrdila,« meni Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra Pen. Ravno Slovenski center Pen je bil leta 2019 tudi pobudnik ustanovitve nagrade, ki so se ji kot soustanovitelji priključili še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU in Univerza v Ljubljani (ter do lani občina Vrhnika, ki se je nadaljnjemu sodelovanju odpovedala). Letošnja razglasitev nagrajenke oziroma nagrajenca bo tako 27. maja v ljubljanskem Cankarjevem domu. »Zelo sem vesela, da se je podeljevanju pridružila še osrednja slovenska kulturna ustanova,« je poudarila Helena Kraljič, predsednica upravnega odbora Cankarjeve nagrade, ki je pri tem opozorila še na pomen podpore ministrstva za kulturo, podjetja Krka ter drugih donatorjev, zaradi katere bo nagrada tudi tokrat »tehtala« 7000 evrov.
Letošnja novost je tako imenovani Cankarjev nahrbtnik z nominiranimi deli, ki bo potoval po različnih slovenskih knjižnicah ter s pomočjo bralnega »potnega lista« vabil k prebiranju vseh petih knjig, ki so se znašle v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado.
Prevladovali so romani
Na razpis za nagrado je svoje lanske izdaje prijavilo skupno dvanajst založb, strokovna žirija, ki jo sestavljajo Mateja Pezdirc Bartol (predsednica), Igor Divjak, Lucija Mandić, Diana Pungeršič ter Tomaž Toporišič, pa je v končno presojo vzela 35 del, kar je v zadnjih letih bolj ali manj ustaljena številka. »V naboru so prevladovali romani, ki jih je bilo 22, bilo je tudi več pesniških in esejističnih zbirk ter dve zbirki kratke proze – smo pa tokrat opazili odsotnost dramskih del, kar gre verjetno do neke mere pripisati temu, da v knjižni obliki izhaja razmeroma malo izvirne slovenske dramatike,« je pojasnila članica žirije Diana Pungeršič. »Zaradi narave nagrade, ki je odprta za zvrstno izrazito raznolika dela, smo imeli opraviti tudi z ustrezno raznovrstnimi knjigami, tako po obliki kakor po vsebini, vendar smo bili pri končni izbiri nominirancev precej enotni.«
Za romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje, ki je izšel pri LUD Literatura, je žirija med drugim menila, da se razpira na več ravneh, odlikujeta pa ga prepričljiv slog pisanja ter žanrska odprtost, saj se v njem prepletajo družinska saga, dokumentarni elementi, fantastični motivi in elementi kriminalke, postopoma pa v ospredje vse bolj vstopa tudi ekološka problematika. »Ob nominaciji sem počaščena, zlasti zato, ker gre za nagrado, ki ni omejena na eno samo zvrst – ta odprtost se mi zdi sicer zelo dragocena,« je med drugim povedala avtorica.
Nina Dragičević medtem s knjigo Nemogoče (ta je izšla pri Beletrini) vzpostavlja premislek o sistematičnem izbrisu slovenskih skladateljic iz kolektivnega spomina skozi rahlo nenavadno, pa tudi skrajno prepričljivo »avtorsko kombinacijo eseja, pripovedi, dokumentarnega gradiva in poetičnih intervencij«, je zapisala žirija – ta je sicer opozorila tudi na njeno kritično ostrino in hibridno formo, ki »širita meje literature in teorije«. »Pomembno je, da delo dobi pozornost strokovnih in kritičnih bralcev, saj se s tem izvije iz okvira knjige kot zgolj tržnega proizvoda in se umesti v širši umetniški ter intelektualni kontekst,« ob nominaciji razmišlja Dragičević.
Odmikanje od ustaljenega
Zgodovinska kriminalka Dohtar in Povodni mož Aljoše Harlamova (izšla je pri založbi Goga) po mnenju žirije v slovenski literarni prostor vnaša svež in vznemirljiv žanrski hibrid. Roman ponudi fiktiven vpogled v eno najbolj kanoničnih obdobij slovenske literarne zgodovine, prvo polovico 19. stoletja, kamor umesti kriminalno preiskavo, ki jo vodi France Prešeren (oziroma »Dohtar«) ravno sredi pisanja Krsta pri Savici, pri čemer avtor s humorjem ter ironijo prepleta zgodovinsko snov, žanrske zakonitosti kriminalke, literarne uvide in parodijo. »Lepo je, kadar nekdo opazi tvoje delo, ob tem pa nominacijo razumem tudi kot prepoznanje vrednosti nekega žanra, saj sem to knjigo v osnovi napisal kot kriminalko,« pravi Harlamov.
Znanstveno-fantastična pripoved če se ne vrneš Anje Radaljac (založba Litera) razpre časovno ne tako oddaljen distopični svet v času po vojnem uničenju, popolni degradaciji okolja in vrsti energetskih, prehranskih, zdravstvenih in migracijskih kriz, ko je človeška skupnost na skrajni preizkušnji. »Zrelo delo, ob katerem si je ob vsej nevzdržnosti sedanjosti le mogoče zamišljati vzdržno prihodnost,« je med drugim ugotovila žirija. Kot pojasnjuje avtorica, jo je nominacija razveselila ter obenem prijetno presenetila, saj je knjigo načrtno pisala kot »filozofski roman z znanstveno-fantastičnimi prvinami«, kar pomeni, da gre za zelo neobičajno literaturo.
Pesniška zbirka Tine Volarič Nekje notri je uho (založba Goga) v svoje središče ne postavlja klasičnega antropocentričnega subjekta, ampak jo po besedah žirije preveva občutek »predajanja svetu, ki človeka presega«, pri čemer v izvirni govorici igrivo presega konvencije in z onomatopoetičnimi pesniškimi sredstvi v svoj jezik vključuje tudi govorico rastlin, živali ter narave. »Zdi se mi pomembno, da obstaja nagrada, kot je Cankarjeva: ki ne opozarja le na pomen literature, temveč tudi na angažiranost, ki je vtkana vanjo,« meni Tina Volarič.