Prihodnost, ki ne bo prišla

V spomin prikliče Lionela Verneyja, Zadnjega človeka Mary Shelley, le da se Lionel, poslednja priča izginulega sveta, odloči zadnje dni svojega življenja preživeti na potovanju, da bi znova izkusil nevarnost in strah, a tudi vsakdanje drobne radosti. Lionelov svet je še vedno prepoznaven: ima naravo, živali, letne čase, slikovite ruševine in divje pokrajine. Narava bo preživela – samo ljudje so izvzeti iz enačbe. Nasprotno se brezimna pripovedovalka Jaz, ki nisem nikoli poznala moških znajde v monotoni, sušni pokrajini, ki vztrajno briše še zadnje ostanke nam znanega sveta. Še dežuje, še tečejo reke, sem pa tja je še najti zaplato gozda, v njej gobe. Žuželke so, nič presenetljivega, preživele, začuda pa tudi ptice, ki nebo preletijo enkrat in potem nikoli več. Njo, najmlajšo od štiridesetih žensk, ki so se po naključju rešile podzemnega zapora – šele kasneje, ko bodo v drugih kletkah videle preostala trupla žensk in moških (patriarhat pač škoduje vsem), bodo razumele, kako neverjetno (ne)srečo so imele –, nekdanje sojetnice enačijo z uro, ker ji uspe ustvariti sistem štetja časa. Primerjava pa ima tudi drugo, grozljivejšo plat: njena leta so merilo časa drugim ženskam in obsodba na lastno samotno smrt.