Razstava z naslovom In vendar so jih brali – prepovedane knjige v zgodnjem novem veku je le del širšega raziskovalnega projekta Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku avtorjev dr. Sonje Svoljšak, skrbnice in raziskovalke starih tiskov v NUK, ter dr. Luke Vidmarja z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC. Z razstavo sta skušala osvetliti ozadje, strukturo, pomen in zgodovino papeškega indeksa ter drugih cenzurnih seznamov, in to prek knjig iz zbirke NUK, ki so jih v preteklosti označevali za versko, moralno ali politično sporne.
A da je prepovedano najslajše, so ljudje vedeli že med 14. in 18. stoletjem, zato je bila zgodovina potovanj, nakupov in preprodaj teh knjig vedno nadvse živahna. Cenzura ni bila vedno le slaba, saj je odbirala tudi slabo literaturo od dobre; cenzorji so bili tudi literarni kritiki.
Cenzura, orodje nadzora
Oblast zgodnjega novega veka je kot glavni predmet cenzure v Evropi izpostavila tiskano knjigo, sploh z zaostrovanjem krščanskega konflikta od leta 1517 naprej. Najbolj zlovešč je bil rimski (cerkveni) cenzurni seznam Index librorum prohibitorum. »V začetku so se vladarji opirali predvsem na cerkvene oblasti, ki so zanje odločale, kateri tiski so primerni in kateri ne, to je bilo enako v katoliškem in protestantskem delu Evrope, z vzpostavitvijo modernih držav v 18. stoletju pa so vladarji čedalje bolj jemali cenzuro v svoje roke,« pove dr. Luka Vidmar.
V habsburški monarhiji, v kateri je živela večina Slovencev, je imela Cerkev v rokah cenzuro precej dolgo, vse do smrti Karla VI., očeta Marije Terezije, slednja pa je potem Cerkvi v tem smislu dokončno odvzela moč. V tem času sta bili prisotni dve obliki cenzure, prva je bila preventivna, ko je oblast odobrila delo pred tiskom (dokončno ukinjena po marčni revoluciji), druga pa retroaktivna cenzura, ko se je oblast odzvala na že natisnjene knjige, jih zaplenila ali uničila. Čeprav je obstajal širok sistem prepovedi, pa so ljudje po različnih poteh prišli do teh knjig in jih brali, če pa so jih pri tem dobili, se jim ni zgodilo kaj hudega. Cenzura v 20. stoletju s totalitarnimi režimi je bila v tem smislu žal kruta. Tudi Slovenci se lahko »pohvalimo« s seznamom prepovedanih knjig iz julija 1945, ki ga je spisala slovenska oblast.
Številni razlogi za cenzuro
Med prepovedanimi avtorji zgodnjega novega veka je bil tudi Primož Trubar kot protestantski mislec. »Na papeškem cenzurnem seznamu je spadal med avtorje 1. razreda, torej med najnevarnejše,« je povedala dr. Sonja Svoljšak. Družbo so mu delali še drugi reformatorji, denimo Jan Hus, Martin Luter, Jean Calvin, Huldrych Zwingli pa tudi Janez Ludvik Schönleben zaradi treh marioloških razprav, v katerih je zagovarjal Marijino brezmadežno spočetje, ta dogma pa je bila sprejeta šele v drugi polovici 19. stoletja. Vendar pa to ni bil razlog za uvrstitev na indeks, pač pa se je pri svojih utemeljevanjih in polemikah zapletel v ostro besedno obračunavanje s predstavniki dominikanskega reda, ki so sprejemu te dogme takrat nasprotovali.
V 18. stoletju so na seznam prišla predvsem dela, ki govorijo o državnem ustroju, recimo dela francoskih radikalnih razsvetljencev, med njimi Rousseaujeva Družbena pogodba ali pa Machiavellijev Vladar. Cesarici Mariji Tereziji so se zdela »moralno sporna dela« dela z erotično vsebino ali pa takšna, ki se ukvarjajo s samomorom, recimo Trpljenje mladega Wertherja. Na terezijanskem indeksu so se torej znašle tudi knjige, ki se rimskim in papeškim cenzorjem niso zdele sporne.
Avtorja razstave sta poudarila, da je zgodba o knjižni cenzuri nedvomno zelo kompleksna: na eni strani sistem prepovedi, na drugi pa dvoličnost takratne družbene elite, ki je te iste knjige kupovala v tujini in jih brala v zavetju zasebnosti.
