Mednarodni pesniški festival Versia, ki zdaj na Ptuju nadaljuje tradicijo povezovanja poezije, dialoga in vinske kulture, kot so jo vzpostavili nekdanji Dnevi poezije in vina, je v najstarejšem slovenskem mestu sinoči zbral pesnice in pesnike iz desetih držav, ki bodo še danes in jutri prebirali svojo poezijo, njihovim nastopom pa se pridružuje še vrsta drugih dogodkov (skupno jih je več kot 30), ki pesniško besedo na razne načine širijo iz ustaljenih okvirov v nove prostore, kontekste in umetniška prežemanja.
Med gosti festivala so britanski pesnik karibskega rodu Jason Allen-Paisant, nizozemska pesnica in performerka govorjene besede Babs Gons, ena osrednjih predstavnic mlajše generacije kitajskih pesnic Dai Weina ter katalonska pesnica, glasbenica in performerka Laia Malo. Slednjo bodo imeli obiskovalci priložnost slišati tudi nocoj ob 22. uri v projektu Jansky, v katerem se prepletajo poezija, eksperimentalna elektronska glasba in performativne vsebine. Del pogovorov in pesniških branj sicer poteka na zasebnih ptujskih dvoriščih, proti večeru se preselijo na Vrazov trg, del dogajanja pa je umeščen tudi v mestni stolp, knjižnico, gledališče in vinsko klet. Današnji razstavno performativni dogodek Kosovel: živa konstrukcija bo denimo v Mestnem gledališču Ptuj raziskoval odmeve Kosovelove poetike v sodobni umetnosti.
Večerni utrip na Vrazovem trgu ob 20. uri najprej uvede Vinski kot, kjer se da pokušati vina sodelujočih vinarjev, na osrednjih mednarodnih pesniških branjih pa nato vsak večer nastopijo štirje pesniški glasovi. Festivalsko dogajanje se je sicer začelo že pred uradnim odprtjem; od ponedeljka tako poteka program za otroke in mlade z delavnicami slam poezije, v sredo pa so sledili prva branja, predstavitve in začetek filmskega programa. Kot poudarja idejna in umetniška vodja festivala Kristina Kočan, jih zanima predvsem kakovost doživetja, festival pa si je zamislila kot kartografijo poezije. »Tri dni bomo z njo hodili skozi mesto, odkrivali njegove prostore in vanje vpisovali nove zgodbe. Živimo v času naglice, spektakla in nenehne zahteve po rasti, prav poezija pa je eden od prostorov, kjer si lahko dovolimo reči, da več ni nujno tudi bolje.«