Kaj bi se zgodilo, če bi zaradi sevanja pravkar eksplodirane supernove vsi prebivalci Zemlje, starejši od trinajstih let, na smrt zboleli, tako da bi jim ostalo le še deset mesecev življenja za pripravo njihovih naslednikov na prehitro samostojno življenje? Doba supernove je ambicioznejša in globalizirana različica Gospodarja muh, na katerega se sklicujejo tudi Liujevi liki (»Golding je bil eden redkih odraslih, ki so res razumeli otroke.«). Prav destruktivni vidik, ki je najočitneje povzet po Goldingu, predstavlja najšibkejši del Dobe. A vsaj v prvi polovici romana se zdi, da bo Liujev svet zasnovan na čisto drugačnih pravilih, natančneje – na iskanju novih načinov urejanja družbe. Najzanimivejša teza knjige je namreč ta, da svet, ki ga vodijo otroci, ne more delovati po pravilih odraslih, ker je otroška realnost strukturirana drugače, oprta je na drugačne vrednote. Temeljno vodilo takšne realnosti predstavlja igra, kot bi Liu predvidel daljnosežne posledice gamifikacije, ki se je začela počasi uveljavljati na prehodu v novo tisočletje, torej v času izida prve verzije romana. Obenem gre tudi za izredno nazorno kritiko demokratične ureditve, v kateri gola številnost prevlada nad razumnim.
dolgotrajna oskrba
Tudi oskrba na domu bo več mesecev le pravica na papirju
