Koraka od poezije k prozi sem se dolgo bal, saj se mi je zdelo, da za prozo nimam ne koncentracije ne kondicije, več pa strahospoštovanja. Sprva sem nameraval pisati čisto kratke zgodbe, ki so sproti postajale vse daljše, tako da sem krajše na koncu celo zavrgel.
V kratkih zgodbah in pesniški zbirki nastopi lik Andrej Hočevar, obe tematizirata odnos med družino in ustvarjanjem, očetovstvo, otroštvo, generacijske dileme… Od kod tako potencirano zanimanje za raziskovanje odnosa med fikcijo in realnostjo?Čeprav vemo, da govorec in avtor nista eno in isto, pri poeziji v to po tihem verjamemo. Če se to razmerje poruši v prozi, nastopi recepcijski problem. Toda literatura je edini način, da povemo zgodbo, saj naša resnična življenja niso nič drugega kot skupek nepovezanih pripetljajev. Vsaka zgodba je zato v nekem smislu nujno ponarejena, literarizirana, poustvarjena. V mojih zgodbah je sicer veliko resničnih pripetljajev, a mnogi med njimi služijo ravno temu, da jih vpnem v pripoved, ki se mogoče sploh ni zgodila. Zato je kratkoprozna knjiga nedosledna – ima pripovedovalec družino ali ne, koliko otrok, koliko žena?
Po drugi strani je zbirka Seznam posvečena spominu na brata, in ker je to v posvetilu – kjer si ne izmišljujemo, še najmanj pa, da je nekdo umrl –, je tudi to v službi resnice. Lahko bi si navsezadnje izmislil tudi bratov najljubši del nadaljevanke, ki ga omenjam v naslovni pesmi. Jaz vem, da je to res, ampak na ravni teksta je to lahko ena od mnogih izmišljij, ki pritičejo poeziji. Srž te zbirke ni, da bi se poigraval z bralcem, bolj z govorcem, ki je še vedno en sam Andrej Hočevar, a izhaja iz čedalje globljega dvoma o sebi.
Bi, če pomislimo še na Vovkove Garaže in Mazzinijevo Otroštvo, morda lahko sklepali, da je avtofikcija eden vse močnejših fokusov slovenske sodobne produkcije? Kako bi poskušali avtorske pravice svojih dveh knjig prodati v tujino?Tujemu založniku na knjižnem sejmu le omeniš poezijo, pa se poslovi in gre na naslednji sestanek. S kratko prozo je podobno, a lahko zanetiš vsaj malo zanimanja. Ko sem tujim kolegom omenjal svojo prozo, so se zanjo takoj zanimali, ker je glavna literarna oseba, domnevno avtor sam, pred njimi sedela. Bolj kot sem jih prepričeval, da to ni nujno avtor, temveč nekdo, ki ima pač enako ime in morda živi v podobnih okoliščinah, predvsem pa se ves čas malo dela norca iz sebe in iz bralca, bolj se jim je zdela knjiga zanimiva.
Gotovo so med omenjenimi knjigami, kamor lahko sodijo še dela Brine Svit, Maruše Krese in Dijane Matković, povezave, a se vsak od avtorjev odloči za rešitve, ki na koncu niso nujno primerljive. V svetovni literaturi je navsezadnje več tovrstnih trendov avtofikcije, navdušil sem se denimo nad Knausgårdovim Mojim bojem. Fasciniralo me ni le, da lahko iz nekega pripetljaja napišeš stotine strani, temveč kako »življenje«, ko prehaja v literaturo, nima konca. Saj tudi v Dvojni napaki omenjam knjigo Delphine de Vigan o njej in njeni materi, ki postane pripoved o tem, kako avtorica te knjige ne more zares napisati, čeprav jo držimo v rokah in jo beremo. Tudi zato nočem, da bi pri moji literaturi govorili o avtobiografskosti, to bi pomenilo zaupanje v nek celostni subjekt, ki zame morda več ne obstaja.
Z vprašanjem ciljam na to, da ste se lotili dveh prodajno najmanj donosnih zvrsti. Kako na to gledate kot ustvarjalec, kot bralec, kot založnik?Pravice za poezijo se res pogosto celo podarjajo ali vsaj prodajajo zunaj velikih knjižnih sejmov. A da sem kot pesnik izdal knjigo poezije, ni nič posebnega, da sem se previdno lotil kratke proze in nisem nemudoma izdal prodajno bolj zaželenega romana, pa samo pomeni, da prvemu koraku sledi še kakšen.
A je tudi ta zbirka poezije zame precej eksperimentalna; nastala je kot skupek treh različnih ciklov, za katere sem najprej mislil, da bodo tri različne knjige, pa se nobena ni zares napisala. Na koncu se mi je zazdelo, da imam tudi sam kot bralec rad čimbolj raznolike zbirke poezije, a morda se s tem le tolažim.
A tudi v Literaturini zbirki Prišleki, ki se je doslej profilirala predvsem kot zbirka poezije, je v primerjavi s prejšnjimi leti letos izšlo presenetljivo veliko proze.V zadnjih letih se je razširilo tudi moje uredniško zanimanje, kar pomeni, da sem postal bolj odprt za prozo. Prišleki niso bili nikoli izključno pesniška zbirka, a glede na povečanje proznih naslovov v njej to hkrati pomeni, da so mi izdani pesniški toliko bolj dragoceni. Dejstvo je, da se proza tudi pri nas bolje prodaja, kar žal ni zanemarljiv podatek. A v Prišlekih bo vedno prostor za poezijo, tudi z urejanjem Literaturinega elektronskega medija ostajam ves čas v stiku s prihajajočo produkcijo, ki bo čez nekaj let nemara zrela za knjižno objavo.
Zakaj ste se v uredništvu že peto leto zapored odločili, da ne boste sodelovali na Slovenskih dnevih knjige? V tem času imate v svojih prostorih raje dneve odprtih vrat Prepišno uredništvo.Dnevi knjige so žal nesrečen poskus še enega knjižnega sejma, le da ima slednji tako ekonomski kot propagandni učinek, kar Dnevom knjige vse slabše uspeva. Ker se želimo predstaviti kot založba z obrazom, smo za knjižni sejem v zadnjih letih namesto generične stojnice zasnovali individualno oblikovan razstavni prostor in zanj prejeli nagrado.
Tudi obisk in prodaja sta se dobro izboljšala. Podobno je imelo Prepišno uredništvo vedno funkcijo krepitve blagovne znamke, želimo si, da bralci obiščejo prostore, kjer nastajajo naše knjige.
