Boris A. Novak je svoj opus nemara res okronal s 40.000 verzov dolgim eposom Vrata nepovrata. A že pred tem – po več deset izdanih knjigah za odrasle in otroke ter po nagradi zlata ptica, ki jo je prejel za zbirko Stihožitje (1978), pa nagradi Prešernovega sklada za pesnitev 1001 stih (1984), Sovretovi nagradi za prevod Mallarmejeve lirike (1990) in Jenkovi nagradi za zbirko Mojster nespečnosti (1995) – je bilo jasno, da bi največja nacionalna nagrada na področju kulture težko romala v bolj varne roke. Pa sta avtorjevo nabirko uspehov kljub temu zaokrožili še Župančičeva in Veronikina nagrada za že omenjeni ep. »Jaz sem seveda mitoman. Iz drobcev doživetij zgradim zgodbo in ji podelim kozmične simbolične vrednosti,« je v smehu pred meseci povedal za Dnevnik.
Iskanje izgubljene celote
Od klevet najhujše vrste, s katerimi bi lahko še obmetali poeta, je nekoč radostno sprejel tudi oznako pesniški fundamentalist, njegovo ustvarjanje namreč vodi načelo, da mora pomen zveneti in zven pomeniti. Ko je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja izšel njegov prvenec Stihožitje, je bilo v njem že očitno hotenje, da poskuša sintetizirati vrednote klasičnega pesniškega izročila z moderno senzibiliteto. Raziskovanje bratstva med zvenom in pomenom besede ga je tudi v času svobodnega verza napeljalo k ponovnemu odkrivanju oblik, kot je sonet, na novo je tehtal glasbeno vrednost rime, strogega ritma, simetričnega kitičnega členjenja…
Slovensko poezijo sta tedaj med drugim uokvirjala na eni strani avantgarda, na drugi modernizem in Novaka ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno od znanih pesniških gibanj. »Nezavezujoča igrivost avantgarde mi kljub veselju do humorja ni zadoščala. Čutil pa sem močne zadržke tudi do tradicionalne poezije, ki je spričo epigonskega kopiranja starih mojstrov povzročila izčrpanost in zarjavelost pesniškega jezika,« je pripovedoval. A razlog za ponovno odkrivanje klasične forme je ležal v himničnosti njegovega doživljanja sveta. Skrajno raztrgana realnost osemdesetih je kot temeljno formo poezije narekovala fragment, Novak – nazadnje označen za postmodernista – pa je svojo pesniško in eksistencialno avanturo zastavil kot iskanje izgubljene celote sveta.
Negovanje spomina
O tem, da ga k pisanju vselej sili predvsem ohranjanje spomina, tako osebnega kot kulturnega in zgodovinskega, saj z enako pesniško močjo ubeseduje tako idilično odraščanje v Beogradu kot tragičnost vojne na Balkanu, pričajo vse njegove pesniške zbirke. Ob že omenjenih denimo še Hči spomina (1981), Kronanje (1984), Odsotnost (1999), Obredi slovesa (2005), MOM: Mala osebna mitologija (2007)… »V nasprotju z brisanjem spomina, ki je bilo značilno za avantgarde in radikalni modernizem, sem se odločil, da ga bom sam negoval in odkrival,« je svoje motive razlagal avtor, ki se je tudi raziskovanja pesniških oblik lotil kot ohranjanja pesniškega spomina.
Nepresežen bo najbrž še nekaj časa tudi njegov znanstveni prispevek na področju teorije verza. Profesor, ki se ga mnoge generacije študentov primerjalne književnosti spomnimo po neusahljivem žaru, s katerim še vedno polni predavanja o primerjalni verzologiji, pa o trubadurski liriki ali pesniškem simbolizmu, je med drugim izdal pesmarice Oblike sveta (1991), Oblike srca (1997) in Oblike duha (2016), v katerih s toplino predaja svoje znanje o pesniških skrivnostih, denimo francoskem rondelu.
A tujec ni Boris A. Novak niti otrokom, za katere – kot se je mogoče prepričati v knjigah, kot so Prebesedimo besede (1981), Periskop (1989), Čarovnije sveta (1999), Vserimje (2012) – ne ustvarja z nič manjšo resnostjo. »Otroci odkrivajo jezik tako, kot odkrivajo svet, in njihov odnos do jezika ni avtomatiziran, kot je žal značilno za odrasle,« razlaga nekdanji urednik otroške literarne revije Kurirček, v devetdesetih pa urednik otroškega literarnega programa na založbi DZS.
Ne le intelektualno, tudi čustveno
Med letoma 1980 in 1986 je bil sicer v ljubljanski Drami zaposlen kot dramaturg, z gledališko umetnostjo pa je ostal povezan tudi pozneje kot dramatik; denimo z uprizoritvijo družbenokritičnih Kasandra (2001) in Lipicanci gredo v Strasbourg (2006). V času političnih pretresov ob izidu 57. številke leta 1987 je prevzel vodenje Nove revije, v letih 1991–1996 je bil na čelu slovenskega centra PEN, zatem še predsednik mirovnega komiteja pri mednarodnem PEN.
Med vojno na Balkanu, s katerim se še vedno čuti usodno povezanega, je soorganiziral humanitarne akcije za pisatelje begunce in tiste, ki so ostali v obleganem Sarajevu. Zaradi zavzemanja za izbrisane, Rome in begunce, pa tudi za lipicance kot slovensko naravno in kulturno dediščino, je doživel več groženj in fizičnih napadov, njegove pesmi so trgali iz šolskih beril. »A če ne bi pomagal, ne bi mogel več pisati poezije,« je že takrat povedal eden redkih ustvarjalcev, ki se na vojno ni odzval le intelektualno, ampak tudi izjemno čustveno. Da drugače nemara niti ne zna, se utegne strinjati vsakdo, ki je kdaj poslušal njegovo branje, napeto zavojevanje pesniškega jezika. Zlepa ni mogoče pozabiti njegovega zvena in tudi ne strasti.
