Da, zelo! (Smeh.) Dobila sem novega agenta, zastopa me velika mednarodna agencija s sedežem v Londonu, po svetu si želijo prevesti moje knjige.
Leta 2013 ste prejeli tudi nagrado vilenica, ki se posveča predvsem srednjeevropski književnosti. Kako razumete to oznako, se v njej prepoznate?Vsekakor pripadam drugačnemu kulturnemu krogu, ki se razlikuje od na primer francoskega ali avstralskega, podobnosti prepoznavam na intuitivni in čustveni ravni. Srednjeevropejci ne zaupamo realnosti, ta je premična, tekoča. Ideja tekoče moderne, kot je sodobni čas označil poljski filozof Zygmunt Bauman, je zelo srednjeevropska. Zato nimamo vélikega realističnega epskega romana, kot ga imajo na primer anglosaksonski bralci. Kot dediči komunističnega režima nismo imeli bralcev srednjega razreda, ki so mu bile take epske zgodbe običajno namenjene. Potem je tu vprašanje mej. V Novi Gorici vidim, kako se je meja skozi čas spreminjala, tako je bilo tudi na Poljskem. Moja babica, rojena v Lvovu, je v življenju zamenjala štiri potne liste. Tudi to je skupna srednjeevropska izkušnja. Obenem so to države z močno patriarhalno tradicijo. Ko rečeš pisatelj, vidiš starejšega, bradatega gospoda z očali, ki pije, kadi in ima zmeraj kaj modrega povedati. Ženske pa stojijo ob strani. Skupno nam je tudi nezaupanje do zgodbe. Raje se poigravamo z jezikom.
Srednjeevropska književnost se torej utemeljuje v slogu?Slog je najpomembnejši! To je običajno prvo vprašanje, ki mi ga zastavijo na Poljskem. Toda jezik je zame le sredstvo, orodje. Raje delujem s podobami.
Omenili ste, da vsaka družba potrebuje obliko herezije, ki jo razumete kot »najgloblji ugovor, ki prinaša kakšno zamisel o spreminjanju sveta«. Je bil roman Jakobove bukve vaša herezija?Na neki način zagotovo. Poljaki veljajo in se imajo za katolike, toda njihovo poznavanje religije je zelo površinsko. Zdi se mi, da potrebujemo herezijo kot obliko zamejevanja in osmišljevanja naše identitete. Poljska identiteta temelji na konceptu »mesijanizma« iz 19. stoletja, časa poljske romantike, ki jo je definirala in gradila skozi položaj žrtve. To pa izvira iz judovske tradicije. Mislim, da so Jakobove bukve nekoliko pretresle poljsko družbo in presenetile z drugačnim pogledom na poljsko dediščino.
Zakaj menite, da je bila zgodba Jakoba Franka, judovskega verskega vodje iz 18. stoletja, na Poljskem pozabljena?Za to obstaja več razlogov. Za poljske ortodoksne Jude je bil Jakob Frank kontroverzna figura, celo izdajalec, zato so želeli nanj pozabiti. Njegovo ime so izbrisali iz zgodovinskih dokumentov. Katoliška cerkev pa ima v tej zgodbi zelo mračno vlogo. Tudi Frankovi potomci niso želeli ohranjati spomina nanj, saj so porabili veliko časa, denarja in truda, da bi se asimilirali v poljsko družbo. V interesu vseh je bilo, da vse skupaj potone v pozabo. Videti je, kot da je zgodba prav čakala name. (Smeh.)
Nekje ste rekli, da vas naključja nagovarjajo. Vaša knjiga je na primer izšla le malo pred tem, ko so se v javnosti razvnele debate o spremembi zakona, ki bi prepovedoval pripisovanje medvojnih zločinov (holokavsta) Poljakom ali Poljski.Na to pravzaprav nisem pomislila. Je pa res, da sem pri pisanju knjige želela spregovoriti tudi o poljskih oziroma evropskih Judih. Ko govorimo o Judih, beseda vedno nanese na holokavst. Ampak Judi imajo zelo dolgo in bogato zgodovino bivanja v Evropi, predvsem na Poljskem. Pred drugo svetovno vojno so predstavljali deset odstotkov prebivalstva, naša kultura je polna judovskih elementov in ni je mogoče opisovati, ne da bi omenili judovsko dediščino. Po holokavstu sta se ti dve identiteti razcepili. Upam, da bo prihodnost prinesla ponovno zbližanje obeh polovic. Ta čas bo zagotovo prišel. Toda zdaj je za to prezgodaj.
Očitno, saj ste po objavi Jakobovih bukev prejeli kar nekaj groženj…V kratkem intervjuju za televizijo sem izjavila, da ne smemo skrivati temnih plati svoje preteklosti ali je pomesti pod preprogo, kar se mi ne zdi nič kontroverznega ali takega, česar ne bi bilo mogoče prebrati v zgodovinskih učbenikih, a so začele prihajati grožnje vsakič, ko sem podala kakšno izjavo za medije. Tudi v Jakobovih bukvah nisem napisala ničesar, kar ne bi temeljilo na dejstvih. Roman poziva k razumevanju, ljubezni, empatiji… Ne razumem, zakaj takšni odzivi. Upam, da ta intervju ne bo preveden v poljščino, čeprav sem grožnje prejela tudi po objavah v francoščini in nemščini. Po drugi strani pa sem bila deležna tudi izrazov podpore številnih bralcev z vsega sveta.
Se odnos poljske družbe do literature danes zelo razlikuje od devetdesetih let, ko ste začeli objavljati?Precej. Ko sem začela pisati, sem mislila, da je pisanje predvsem način, da izrazim sebe in svojo notranjost, kar danes morda zveni naivno. Takrat smo bili naveličani politike, literatura se je obračala v intimo, toda zdaj postaja znova angažirana. Takrat še nisem vedela, da imam glas. Po izidu dela Pravek in drugi časi leta sem spoznala, da me »posluša« vsaj 20.000 bralcev. To prinaša moč, a tudi odgovornost, zato sem začela o pisanju razmišljati bolj politično. Če že lahko govorim, želim povedati kaj tehtnega. Ko sem pisala Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, se mi je zdelo nesmiselno, da bi napisala še eno detektivsko zgodbo. Detektivski žanr sem uporabila drugače in vanj vnesla tiste teme, ki so se mi zdele pomembne: odnos človeka do živali, živalske pravice in tako dalje. Pri tem ne dajem enoznačnih odgovorov. V bralcu želim vzbuditi vprašanja, ki bodo vsaj malo omajala njegov pogled na svet.
