In vendar je »tisti tip« ravno Lou Ford. Naj se ljubitelji/-ce kvarnikov ne vznemirjajo: razkritje se zgodi že na samem začetku, ko Lou brutalno in – kot kaže – do smrti pretepe svojo ljubico Joyce Lakeland ter ustreli Elmerja Conwaya, da lahko domnevnemu paru naprti vzajemni umor. Kaj hitro se izkaže, da Lou, šerifov namestnik, pač rad ubija, še raje pa se grobo znaša nad ženskami; ki so v njegovi lastni naraciji bolj osnutki kot polnokrvni liki. Za to najde celo nekaj protofreudovskih razlogov, toliko, da se prepriča, da razume samega sebe. Lou je pač načitan, racionalen dečko. Tak, ki rad izreka zimzelene puhlice (»Nič ne ostane skrito«, »Človek obrača, bog obrne« itd.), predvidljiv, zanesljiv, tudi skrben pa prijazen, uvideven, tak, ki rad prisluhne in še raje priskoči na pomoč. Pravzaprav ima mehko srce, odločitev za ubijanje »ni bila v mojih rokah« in vsekakor ni sam kriv, da se ga občasno poloti »bolezen«. Težko bi si bilo zamisliti primernejšega predstavnika oblasti. Takšni pa, kot ugotavlja Loujev sogovornik, niso primerni za vlogo nasilnega ubijalca.
Tako kot večina piscev hard-boiled krimičev je tudi Jim Thompson sovražil predvidljivost. In kot se za žanr spodobi, je tudi Lou Ford le metafora, simptom, ki kaže na splošno razširjene družbene anomalije. Thompsonov antagonist je namreč še kako človeški, prečloveški, skoraj dolgočasen v ohranjanju fasade brezhibne povprečnosti, za katero se skriva hladnokrvni naslovni morilec, ki o svojih načrtih razglablja v neznosni bližini prve pripovedne osebe. Thompsonovo prisilno poistovetenje se ne omejuje le na fokus, perspektiva ni zgolj gledišče: postopek izniči možnost sleherne distance pri privzemanju Loujevega miselnega sistema. Občutek je klavstrofobičen, za preprosto fasado se skriva še bolj preprost ubijalski mehanizem: ko se Lou, predhodnik Patricka Batemana iz Ameriškega psiha, odloči, da bo nekoga odstranil, je interval med odločitvijo in dejanjem zgolj vprašanje časa. A v družbi, ki jo ima Thompson na muhi, Lou odstopa zgolj po načinu izvedbe. Ker je nasilno odstranjevanje ovir pravilo, ne izjema, se umorom nihče ne čudi, vsaj tisti na položaju ne. Nihče od teh ni zares zgrožen nad izmaličenimi, »v kašo« zmletimi obrazi, zlorabami, davljenjem – nenazadnje so le »odrski rekviziti«. Se pa zanimajo za posledice, ali bolje – bojijo se, kako bodo vse te nevšečnosti vplivale na njihov status. Logika odstranjevanja je default: roman se nenazadnje začne s poskusom izgona nezaželene osebe, Lou pa razmišlja, da se je zgolj znebil odvečnih, neuporabnih posameznikov.
Thompson je Louja zasnoval kot ogledalo družbe, kot predstavnika zakona, za katerega se bo vedno našel takšen ali drugačen izgovor, kakšna »stroka«, ki bo znala povedati, da gre pravzaprav za »žrtev sistema« ali kakšne globoke družinske travme, zaradi katerih si ne zasluži obsojanja, temveč veliko mero razumevanja. Da je Lou pravzaprav fant od fare in da žrtve morda vseeno niso bile tako nedolžne. »Grem stavit, da si za to imel dober razlog, Lou. Stavim, da sta si zaslužila,« dahne Loujeva bodoča žrtev. »Nihče si tega ne zasluži, /…/. Ampak ja, imel sem razlog,« reče Lou in nadaljuje ubijanje. Kdo ga bo pa ustavil?