Praznični čas je kot nalašč za kakšno dobro knjigo – lahko se vanjo potopimo sami, udobno nameščeni pod toplo odejo, ali pa jo izberemo za darilo. Če ste v dilemi, katero izbrati, boste v naslednjih vrsticah izvedeli, po katerih knjigah smo letos najpogosteje posegali Slovenci in katere so knjige, s katerimi ne moremo razočarati, pa čeprav so stare že več desetletij ali celo stoletij.
Vsako leto na svetu izide na milijarde knjig, a le redkim se uspe zapisati na seznam večnih. Biblija in Koran sta eni takšnih, ki sta obenem tudi na vrhu vseh prodajnih lestvic. Nikoli ne bomo natančno vedeli, v koliko milijardah izvodov sta bili prodani, po nekaterih izračunih naj bi Biblijo doslej prodali že v več kot petih milijardah izvodov. Prav tako ni znano, koliko knjižnih polic po svetu krasi tretja najbolj popularna knjiga z modrimi mislimi in s citati predsednika Mao Cetunga. Nekaj več vemo o najbolj uspešnih leposlovnih delih vseh časov: v več kot 500 milijonih izvodov je bila doslej prodana serija knjig o Harryju Potterju, okrog 140 milijonov pa je dosegla naklada Malega princa pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja.
Slovenski rekorder je Martin Krpan
Z milijonskimi številkami se ne morejo kosati slovenske knjige. In čeprav je pri današnjih nakladah to težko predstavljivo, vendarle tudi pri nas obstajajo knjige s šestmestnim številom izvodov.
Ko so pri najstarejši slovenski založbi Mladinska knjiga po našem poizvedovanju pobrskali po starih zapisih, so ugotovili, da je največjo, rekordno naklado v njihovi zgodovini doživel Levstikov Martin Krpan z legendarnimi ilustracijami Toneta Kralja iz leta 1954. Do danes je bil natisnjen v več kot 250.000 izvodih. Po natisnjenih izvodih v slovenščini ga Harry Potter še ni premagal. Ali ga sploh lahko?
Martinu Krpanu se je precej približal tudi zgodovinski roman Frana Saleškega Finžgarja Pod svobodnim soncem. Izšel je v skoraj 200.000 izvodih. »Vorančeve Solzice so izšle v 180.000 izvodih, podobno skupno naklado je doživel Atlas Slovenije, Maček Muri in Muca Copatarica sta bila natisnjena v več kot 170.000 izvodih. Tudi Mojca Pokrajculja je natisnjena v več kot 130.000 izvodih,« naslednje slovenske knjižne uspešnice našteva Mojca Hribar iz založbe Mladinska knjiga.
Seznam večnih romanov
»Nedvomno so Bratje Karamazovi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega najvplivnejše leposlovno delo vseh časov, v naših knjižnicah ga mnogi bralci navajajo kot najdragocenejše, kar so kdaj prebrali,« enega najbolj branih romanov vseh časov izpostavi bibliotekarka Veronika Vurnik Škrabec, zaposlena v Knjižnici Otona Župančiča, ki deluje pod okriljem Mestne knjižnice Ljubljana. Med večne šteje še dela Leva Nikolajeviča Tolstoja, Hermanna Hesseja, Jacka Kerouaca, Jeroma Davida Salingerja, Georgea Orwella (roman 1984), pa tudi dela Phillipa Rotha, Meše Selimovića (Derviš in smrt), Ive Andrića (Most na Drini), Vladimirja Bartola (Alamut), romane Draga Jančarja in poezijo Toneta Pavčka.
Posebna polička najbolj branih knjig bi lahko stala tudi na otroškem in mladinskem oddelku knjižnice. Nanjo bi bibliotekarka postavila Martina Krpana, Piko Nogavičko, Kekca, Muco Copatarico, knjigo Moj prijatelj Piki Jakob in serijo knjig o Harryju Potterju. Čeprav je od izida prve knjige Harryja Potterja minilo že dvajset let, je to še vedno ena najbolj iskanih knjig in tako rekoč že na seznamu večnih romanov. »Romani za vse čase imajo posebno, brezčasno vrednost,« pojasnjuje Vurnik-Škrabčeva. »Razlog za njihovo brezčasnost pa je večinoma v njihovi izjemni vsebinski sporočilnosti, podani skozi umetniško obliko. Tak je lahko roman, ki ga bralci prepoznajo in vzamejo za svojega in postane sredstvo za lastno pojasnjevanje in razumevanje sveta ter smisla in tema pogovora z drugimi.«
Kdaj lahko rečemo, da je neko delo večno? Mihaela Kavčič, bibliotekarka iz novogoriške knjižnice, razloži, da zgolj štetje izposoj še ni pravi kazalnik popularnosti. »Težko je presoditi, kdo bere samo zato, ker je primoran,« pravi in po drugi strani pripomni, da bi mogoče kakšno knjigo lahko še veliko večkrat izposodili, če bi si lahko v knjižnicah privoščili več izvodov.
»Število izposoj in rezervacij je odvisno od števila kupljenih izvodov. V goriški knjižnici se spričo zmanjševanja finančnih sredstev za nabavo držimo načela raje manj izvodov in čim več naslovov,« pojasni sogovornica. Tudi zato, ker malo velikih uspešnic obstane za vedno. Pojasni, da so pravi pokazatelji živosti neke knjige ponatisi, izdaje, prevodi v druge jezike. »Pri tem je slovenski knjižni trg poseben zaradi svoje majhnosti, a imamo vseeno goriškega slavčka Simona Gregorčiča, ki je leta 1882 izdal Poezije v 1800 izvodih, jih v 14 dneh prodal 1100, v pol leta pa je pošla vsa izdaja. In Poezije se tiskajo še dandanes,« izpostavi le en domači primer.
Od erotičnih romanov do avtobiografij
Bralni trendi se skozi desetletja spreminjajo. Kdo se ne spomni Doktor romanov, ki so predvsem ženski del bralstva popolnoma zasvojili v drugi polovici prejšnjega stoletja, nato so bile popularne pustolovske zgodbe Pet prijateljev, na prelomu tisočletja so nas obnoreli fantazijski romani. Vurnik-Škrabčeva pojasni, da lahko v tudi v zadnjem desetletju izpostavimo več izstopajočih žanrov.
»Trend pisanja romanov o starostnikih je pred štirimi leti začel Jonas Jonasson z romanom Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil. Ta trend nadaljujejo tudi skandinavske kriminalke izpod peresa Joa Nesba in Stiega Larssona. Leta 2012 se je začel trend erotičnih romanov s knjigo Petdeset odtenkov sive, ki mu je sledil val podobnih romanov. V zadnjem času pa je zanimiv fenomen realistične avtobiografske in biografske literature. Avtorji v njej večinoma pripovedujejo o svojem življenju, ga s pisanjem podoživljajo, se čudijo in sprašujejo, kako in zakaj, ter ugotavljajo svoj smisel. Tak je denimo norveški pisatelj Karl Ove Knausgaard, pri nas pa trenutno izstopa avtobiografski roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset. Ob bok ji lahko postavimo še spominske zapise Na stara leta sem vzljubil svojo mamoDušana Jovanoviča, knjigo Tadeja Goloba o Mileni Zupančič in že desetletje star biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi.«
Kaj smo Slovenci brali letos?
V Goriški knjižnici Franceta Bevka so kot vsepovsod najbolj iskane knjižne novosti. »Bralci se zelo odzivajo na vse objave, omembe v medijih, zelo močan vpliv imata televizija in filmska industrija,« pripoveduje bibliotekarka Mihaela Kavčič. Razloži, da je treba knjižne novosti rezervirati in na najodmevnejše kar dolgo čakati. Obiskovalci knjižnice so si letos največkrat želeli izposoditi knjigo novogoriške rojakinje Mojce Širok z naslovom Pogodba. Njena knjiga je bila tudi letošnji prodajni hit v knjigarnah. Prvih 2500 izvodov knjige je pošlo v dveh mesecih. Kavčičeva pove, da po priljubljenosti sledita knjigi Ogenj, rit in kače niso za igračeMilene Miklavčič, zelo iskane so knjige Tadeja Goloba, plaz rezervacij sedaj dobivajo za trilogijo knjig Elene Ferrante. Povzročila ga je televizijska serija, posneta po prvem delu trilogije Genialna prijateljica, ki jo je pravkar mogoče spremljati na televiziji. Kritiki pravijo, da je to najboljša zgodba o prijateljstvu doslej, zanimivo pa je, da je Elena Ferrante zgolj vzdevek italijanske pisateljice, ki kljub izjemni mednarodni odmevnosti želi ostati neznana. V tem hipu je zelo iskana tudi knjiga Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Podobno povpraševanje opažajo tudi v Mestni knjižnici Ljubljana, kjer med tujimi avtorji leta omenijo še skandinavskega pisca kriminalk Joa Nesba z Macbeth, pisateljico Paulo Hawkins s psihološkim trilerjem Dekle na vlaku in letos preminulega Arta Paasilinna in njegovo zmešano komedijo Ladjar z lepimi stopali.
Znova smo spoznavali Cankarja
V Mestni knjižnici Ljubljana, kjer si skoraj 85.000 članov na leto izposodi več kot 4,7 milijona kosov knjižničnega gradiva, so veseli, da se je v letu, ko praznujemo stoletnico smrti Ivana Cankarja, povečala izposoja njegovih del. »Opažamo več kot 70-odstotno povečanje izposoj glede na leto poprej. Prav tako je veliko zanimanje za strokovna dela o Cankarju, ki so izšla v letošnjem letu, na primer za knjigo Igorja Grdine Ivan Cankar: portret genija, Petra Kolška Cankar in ženske ter Marcela Štefančiča Ivan Cankar: Eseji o največjem,« razloži Vurnik-Škrabčeva.
Cankar je dobro šel v prodajo tudi v knjigarnah. Pri Cankarjevi založbi so največkrat prodali prav Cankarja. Za med je šla predvsem knjiga z izborom njegovih misli Srce ne pozna malenkosti.
To so torej knjige, katerih naslove si velja zapomniti, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so to edina dobra dela. Teh je še mnogo, le da mogoče niso tako v soju žarometov. Knjižničarji v 58 slovenskih splošnih knjižnicah vam bodo zagotovo znali prišepniti njihove naslove.
