V nekem pogovoru ste dejali, da ne verjamete piscem, ki trdijo, da jih zgodbe najdejo same od sebe, vendar je pri romanu Apeirogon, ki skozi prepletene fragmente pripoveduje resnično zgodbo Izraelca Ramija Elhanana in Palestinca Basama Aramina, povezanih z izgubo hčera in skupnim prizadevanjem za mir, zgodba dejansko našla vas. Kako vas je
torej našla?
O Izraelu in Palestini sprva nisem vedel skoraj ničesar. Tema me je sicer zanimala, a se mi je zdela kot nekaj, česar se kot pisatelj ne morem lotiti – prevelika, preveč zapletena in pretežka. Potem sem odšel tja s svojo neprofitno organizacijo Narrative 4, ki se ukvarja s pripovedovanjem zgodb med mladimi. Leta 2015 sem želel preveriti, ali je takšen pristop sploh mogoč tudi v tem prostoru. Med bivanjem tam sem začel spoznavati ljudi, njihove zgodbe, njihova vsakdanja življenja. Ko sem se vrnil v New York, sem si rekel, da bi rad o tem nekaj napisal. A vsi poskusi so bili zgrešeni, izmišljal sem si zgodbe, v prostor umeščal izmišljene like, celo irske protagoniste, vendar nič ni delovalo. Bilo je umetno, prazno.
Prelomni trenutek je prišel, ko me je prijateljica vprašala, o čem si v resnici želim pisati. Takrat sem prvič jasno izrekel, da bi rad pisal o dveh ljudeh, ki sem ju tam spoznal – o Ramiju in Basamu. A hkrati sem imel občutek, da tega ne smem: nisem iz tega prostora, ne pripadam nobeni od teh skupnosti. Ko sem tako premleval in diskutiral s kolegi, mi je neka prijateljica rekla nekaj zelo preprostega: če je to zgodba, ki jo želiš povedati, jo pač povej.
Zato sem Ramija in Basama poklical in ju vprašal za dovoljenje. Jasno sem jima povedal, da sem romanopisec in da pomeni pisanje tudi izmišljanje. Njun odgovor pa je bil ključen: če lahko ujamem vsaj majhen delček njune bolečine, bo to dovolj. Takrat sem razumel, da ne gre več za to, ali sem si zgodbo izbral jaz. Zgodba je že bila tam, v njunih življenjih, v tem, kar sem videl in doživel, in me je v resnici dohitela. Zato pravim, da me je našla. Ne zato, ker bi verjel v kakšno mistiko, ampak zato, ker sem šele pozneje spoznal, da sem že ves čas bil del te zgodbe.
Na neki način ste dobili njun blagoslov.
Da. In ta blagoslov je bil zelo jasen: »Če lahko ujameš že del najine resnice, je to dovolj.« Nista zahtevala popolnosti. Razumela sta, kaj pomeni ustvarjalni proces in kaj pomeni fikcija v literaturi.
Predvsem sem se jima želel približati, razumeti, kako razmišljata, kaj čutita. Potoval sem z njima, obiskoval njuna domova, vozil sem se z motorjem, z Basamom sem prečkal nadzorne točke. Postopoma sem ju spoznal. Postala sta moja prijatelja. Pravzaprav nekaj več kot to, postala sta moja brata.
Kje sta Rami in Basam danes?
Še vedno sta najboljša prijatelja. Govorita vsak dan in skupaj potujeta po svetu. Njuno sporočilo je preprosto, a hkrati zelo globoko: ni se nam treba ljubiti, niti se nam niti treba imeti radi, a razumeti se moramo. Po 7. oktobru, napadu Hamasa na Izrael in napadu Izraela na Palestino, sta bila v stalnem stiku. Bila sta strta, jezna, a ju je to le še bolj povezalo.
Vas ni bilo nič strah, da bi s tem,
ko pišete o Izraelu in Palestini kot Evropejec, zapadli v moraliziranje ali pa da bi v romanu podajali svojo interpretacijo dogajanja?
Na smrt me je bilo strah napisati ta roman. Popolnoma sem bil prestrašen. Potem pa sem ta strah sprejel in si dovolil v njem vztrajati. Ta strah me je ves čas držal v napetosti. Varoval me je pred samozadostnostjo, predvsem pa pred skušnjavo, da bi začel moralizirati ali ponujati enostavne odgovore. Če v knjigi sploh obstaja kakršno koli moraliziranje, potem pripada likom, ne meni kot avtorju. Moja naloga ni bila razlagati svet, ampak ga poskušati razumeti skozi njih. In mislim, da je prav zaradi tega knjiga lahko iskrena. Pisanje je bilo kot hoja po vrvi, ves čas si v nevarnosti, da padeš na eno ali drugo stran. Na srečo nisem padel. (Smeh.)
Strah je bil po svoje koristen.
Absolutno. Najbolj sem se bal, da bodo ljudje rekli, da poskušam prikazati Izraelce ali Palestince kot »dobre« ali »slabe«. Seveda je vedno najlažje pokazati s prstom in reči: »Ti so slabi.« A resničnost nikoli ni tako preprosta, vedno je veliko bolj niansirana, veliko bolj protislovna.
Pogosto Izraelce razumemo kot eno samo, homogeno skupino – in enako počnemo s Palestinci. Ko pa prideš tja, vidiš nekaj povsem drugega. Vidiš ljudi, ki sedijo v kavarnah, govorijo o glasbi, filozofiji, modi, odnosih, o enakih stvareh kot kjer koli drugje. In prav v tem je bistvo: to niso abstraktne kategorije, to niso politične oznake, to so ljudje. In prav to mora storiti literatura. Prebiti se mora do ljudi.
Lahko v današnjem svetu, ob vsem, kar se dogaja, literatura pride do ljudi? Lahko gane, premakne svet s tečajev in kaj spremeni?
Ljudi se lahko dotakne, da. Ali jih lahko tudi spremeni? Morda nekatere. A tudi če jih ne more – to še vedno moraš početi. Če si pisatelj, moraš pisati. Lahko nam vzamejo knjige, lahko nam vzamejo platforme, lahko izginejo tudi fizične oblike pripovedovanja. A nečesa nam ne morejo vzeti: zgodbe. Te ni mogoče izbrisati iz sveta. Prav zgodba premošča razdaljo med tabo in mano. To je tisto, kar nas povezuje. Nekateri bi rekli, da je to sentimentalno, a jaz mislim, da je to pogumno in močno. Težava današnjega sveta je, da si ne prisluhnemo več. Ljudje, ki vodijo vojne, ne razmišljajo o drugih, razmišljajo le o sebi. Zato so danes resnično pomembni tisti, ki so sposobni misliti na druge.
Vaši romani se pogosto ukvarjajo z zgodbami, ki jih ljudje raje ne bi slišali. Kaj vas pritegne k tovrstnim zgodbam?
Ne vem in tega niti nočem vedeti. Če bi vedel, bi morda skušal ponoviti tak način pisanja, s tem pa bi izgubil nekaj bistvenega, tisto divjost, nepredvidljivost, ki je za pisanje nujna. Včasih moraš preprosto slediti instinktu.
Spomnim se, da sem nekoč rekel, da pisanje o resničnih ljudeh pomeni pomanjkanje domišljije. Šest mesecev pozneje pa sem pisal o Rudolfu Nurejevu. Zato pravim: nikoli ne zaupaj pisatelju, vedno bomo povedali nekaj, kar se kasneje izkaže za napačno. A živimo v času, ki je obseden z resnico, dejstvi, umetno inteligenco. Naloga pisatelja je, da vstopi v ta prostor in ga razišče. Resnica pa je, da večino časa sploh ne vemo, kaj počnemo. Pri pisanju gre za vzdržljivost, željo, tveganje. Si pripravljen na to, da ti spodleti? Se osramotiti? Biti napaden? Če si, potem lahko prideš do dobre zgodbe.
Menite, da se bo izraelsko-palestinski konflikt kdaj končal?
Da. Sčasoma. Rami in Basam pogosto rečeta: kdo bi si mislil, da bodo le dvajset let po holokavstu med Nemčijo in Izraelom obstajala veleposlaništva in trgovinski sporazumi? To se je v nekem trenutku zdelo popolnoma nepredstavljivo, pa se je zgodilo. Zato pravita, da je mir v tem smislu neizogiben. Ne zato, ker bi bil samoumeven ali enostaven, ampak ker zgodovina vedno znova pokaže, da se tudi najbolj zakoreninjeni konflikti lahko premaknejo.
Vprašanje pa ni, ali se bo zgodil, temveč kdaj, kako in za kakšno ceno. Koliko časa bo trajalo, koliko ljudi bo vmes trpelo, in kakšen mir bo to sploh, ali bo pravičen, ali bo vzdržen, ali bo zgolj začasen kompromis? Tudi na Irskem je bilo podobno. Ko sem bil mlajši, se je mir zdel popolnoma nemogoč. Konflikt je bil del vsakdana, nekaj stalnega, skoraj naravnega. In vendar se je zgodil preobrat. Mir je prišel. Ne popoln, ne brez napetosti, a dovolj resničen, da je spremenil življenja ljudi.
In prav to je morda ključno: mir nikoli ne pride kot popolna rešitev, ampak kot proces, kot nekaj krhkega, kar je treba ves čas graditi. Zato verjamem, da bi se lahko nekaj podobnega zgodilo tudi tukaj. Ne hitro, ne enostavno, a vendarle nekoč.
Zdi se, da se je svet iztiril iz vseh zdravorazumskih tirnic. Zakaj?
Res je. In mislim, da nihče nima zares jasnega odgovora, zakaj smo prišli do te točke. Seveda obstajajo različne razlage, pogosto se omenja vloga tehnologije, kapitalizma, političnih interesov, vendar nobena od njih ne ponudi prepričljivega, celovitega odgovora. V takšni situaciji se mi zdi ključno nekaj drugega: da znamo prisluhniti. Da znamo poslušati ljudi, kot sta Rami in Basam, ki kljub vsemu vztrajajo pri razumevanju drugega. Morda prav v takšnih glasovih leži vsaj del odgovora, ki ga sicer tako obupano iščemo.
Če bi knjigo pisali danes, bi kaj spremenili?
Ne, ničesar. Dogodki bi bili morda drugačni, ker se je svet medtem spremenil. A sporočilo knjige bi ostalo povsem enako. x