»Roman je vedno pametnejši od svojega avtorja,« je nekoč komentiral pisatelj Milan Kundera, eden najbolj emblematičnih avtorjev druge polovice prejšnjega stoletja, zlasti obdobja hladne vojne, ko je s svojimi deli obveljal za svojevrstnega upornika proti totalitarnemu enoumju, pa četudi je sam trdil, da njegovo pisanje noče biti »političen komentar« in da v njem pravzaprav ne želi podajati »nobenega sporočila«. Prej omenjena ironična opazka zato na neki način dovolj dobro povzema ustvarjalno lego tega svojevrstnega pisca, ki je v torek umrl v Parizu, star 94 let. Ironiji je namreč »čisto vseeno za kakršno koli sporočilo«, kot je dejal nekoč.
Milan Kundera se je rodil 1. aprila 1929 v Brnu v takratni Češkoslovaški, kjer je tudi odraščal; bil je iz umetniške družine, oče je bil ugleden muzikolog in tudi sam je med drugim študiral muzikologijo in kompozicijo. Že v mladosti se je pridružil komunistični partiji, ki je kmalu zatem prevzela oblast. »Revolucija me je navdušila,« je komentiral mnogo let pozneje. »Komunizem je name naredil enako močan vtis kot na primer Stravinski, Picasso ali nadrealizem.« Svojo prvo objavljeno pesem (1947) je posvetil spominu na svojega učitelja glasbe, ki je umrl v nacističnem koncentracijskem taborišču; vpisal se je na študij književnosti in estetike, pozneje pa na filmsko režijo in scenaristiko na FAMU, kjer je kasneje postal profesor; v naslednjih letih je izdal več pesniških zbirk. Vmes so ga zaradi »protipartijske dejavnosti« za krajši čas izključili iz partije, vendar so ga leta 1956 sprejeli nazaj; ta dogodek ga je navdihnil za njegov prvi roman Šala (1967), satirično obdelavo totalitarizma. Z njim je zaslovel, toda po sodelovanju v praški pomladi leta 1968 je zapadel v nemilost oblasti. Leta 1970 so ga zaradi reformističnih pogledov ponovno izključili iz stranke, izgubil je službo na filmski akademiji, prav tako pa mu prepovejo objavljanje in njegova dela za dolga leta umaknejo iz javnosti.
Seciranje človeških usod
Zaradi onemogočenega delovanja se leta 1975 preseli v Francijo, kjer je delal kot gostujoči profesor na univerzi v Rennesu in nadaljeval z ustvarjanjem – vse od takrat je svoje romane najprej napisal v francoščini, šele nekaj let zatem je pripravil češki prevod. Po izidu del Življenje je drugje, Valček za slovo in Knjiga smeha in pozabe so mu leta 1979 odvzeli češkoslovaško državljanstvo; francosko je dobil dve leti pozneje. Četudi je Kundera v svojih delih ironično in kritično obravnaval socialistično družbo ter se zavzemal za osebno in ustvarjalno svobodo, se je naziva »disident« vseskozi otepal in trdil, da je pisatelj, ki je »zavezan izključno literaturi, edino, kar ga zanima, pa je človekova usoda«. Leta 1984 nato izide njegovo najbolj znano delo, roman Neznosna lahkost bivanja, ki skozi pripoved o življenju dveh žensk, dveh moških in psa v obdobju praške pomladi premišljuje o krhkosti usode posameznika, pa tudi o protislovjih minljivosti in večnosti. Zadnji roman, ki ga je napisal v češčini, je bil Nesmrtnost (1990); od takrat je pisal izključno v francoščini. Češko državljanstvo mu je bilo vrnjeno leta 2019.
Kundera je prejel številne največje literarne nagrade in priznanja, med njimi tudi avstrijsko državno nagrado za književnost (1987) in Herderjevo nagrado (2000), pa vilenico (1992) ter še vrsto drugih; po njem so poimenovali tudi asteroid 7390 Kundera, odkrit leta 1983. Pogosto so ga sicer omenjali tudi kot kandidata za Nobelovo nagrado, ki pa je ni nikoli dobil.
