Milan Dekleva se je že kot otrok zapisal poeziji in je ni zapustil, ne tiste za odrasle ne one za otroke, svoje ali v njegovih uglasbitvah, prepesnitvah, vse do danes. Njegova poezija je izjemno muzikalična (mama je bila pianistka in tudi sin ob tipkah ni od muh) in polna podob (oče je bil slikar).
Leta 1971 je s prvencem presenetil kot avtor prve slovenske zbirke haikujev Mushi mushi (Dih tvojih stopal. / Nalahno se za njimi / spet dviga trava.), leta 1979 pa v Nagovarjanjih že najdemo tudi tisto posebno duhovitost, ki jo nenehno razvija: »Pesem pleza gor po čudežnem fižolu (nazaj po vitkih viticah spomina) in govori temne besede obrazov, ki jih srečuje.« V Pesmih za lačne sanjalce (1981) doda otroško igrivost pri opazovanju: »Veliki ljudje radi veličastno / večerjajo. Veliki ljudje zbirajo / vesti, vešče in vetrihe.«
Panični človek in Presežni človek sta že deli iz drugega testa, avtor se poda v filozofska preizpraševanja, a z vso gibkostjo mojstra besed. V Preseženem človeku (1992) so na dnu strani zgolj kratke, s številkami označene sentence, eksistencialna spoznanja, paradoksi ali vprašanja: »Naš pogled temni neprimerno hitreje od sonca. Je to priložnost mračnih duš? Ali pa, znabiti, prihaja obdobje slepih vidcev?« Dve leti pozneje pa se, v nekakšnem kontrapunktu, preda razposajenemu rabelaisovskemu vzdušju v zbirki Kvantaški stihi, na primer v Kanibalski baladi: »V krčmi na obrobi mesta / dva zaljubljenca se pridno jesta: / on ji je obžrl tilnik do ramena, / ona njemu pleče do temena, / on ji je očital nezvestobo, / ona njemu dolgčas in puščobo.«
Romani
Leta 1997 je izšel prvi avtorjev roman Oko v zraku, ki je bil svojevrstno presenečenje za vse, ki smo spremljali Deklevovo poezijo. To oko je spregovorilo o ključnem letu 1968, o ljubljanskih študentskih protestih, ki so znova postali aktualni ravno v prvi desetletki samostojnosti, ko so se izkristalizirala prva razočaranja nad novo državo. Tudi naslednji roman Pimlico je govoril o tem obdobju in o izzivih, ki jih je zastavljalo posamezniku. Sledilo jih je še nekaj: Zmagoslavje podgan, Svoboda belega gumba, Benetke, zadnjič, Telo iz črk, ki govori o Almi Karlin, pa tudi dve zbirki kratke proze. Tudi najnovejši roman iz lanskega leta z naslovom Zaplešiva, Dante govori o umetnici, malo znani ameriški igralki, plesalki in slikarki Marti Becket, ki je v Dolino smrti vnesla umetnost. Opuščeno poslopje propadle rudarske družbe je spremenila v Operno hišo Amargosa in v njej nastopala več kot štiri desetletja. »Bila sem začarana: pred menoj se je iskril, drgetal in se lesketal povsem neznan svet, tako mehak, pravljičen in popoln, da je prekašal vse, kar me je obdajalo v resničnosti. Resničnost je bila polna ostrih robov, stisnjenih pesti, zakričanih prepovedi in očitajočih pogledov,« pravi Marta, ki je še skozi današnjo apokaliptično optiko nekakšna samotna borka zoper vsesplošno uničenje in nihilizem.
