V Sloveniji na to temo še nihče ni naredil kakšne resne raziskave, a kaže, da ljudje v karanteni počnejo še več tistega, kar počnejo tudi sicer. Bralec bo torej bral še več, odvisnik od pametnega telefona bo še več časa na zaslonu, kdor uživa v samoti, bo še bolj užival v samoti… Rezultati evropskih raziskav so bili različni, je pa pogostnost branja povezana tudi s tem, v kakšnem okolju doživljamo karanteno, saj denimo ljudje zaradi drugih družinskih članov, ki so prav tako ves čas doma, praviloma težje najdejo mirnejše kotičke za branje. Zanimiv podatek za skandinavske in angleške trge, kjer je zelo razvit trg zvočnih knjig, je, da so ljudje v tem času manj uporabljali zvočnice, ker so se pač manj vozili v službo, s čimer jim je šel v nič čas, ki so ga imeli za poslušanje knjig.
Zakaj pa naj ljudje v tem času več berejo, če jim je več informacij in znanja v krajših, preprostejših in zabavnejših oblikah dostopno na spletu?Na kognitivni ravni bi izpostavil dve stvari – ker si s srečevanjem novih besednih zvez in miselnih povezav poglabljamo in širimo besedišče, kar je osnovni pogoj za ustvarjalno mišljenje. Poleg tega pa je branje leposlovja trening za vživljanje v čustva in misli drugih, pa tudi za boljše razumevanje nas samih. Vsega tega s preletavanjem spletnih vsebin ne dobimo.
Ni naključje, da je med diplomanti iz najboljših ameriških univerz, ki zasedajo vodilna mesta v megakorporacijah, kot sta denimo Youtube ali Alibaba, humanistov in družboslovcev več kot ekonomistov. Samo z gledanjem nanizank ali igranjem igric, kjer se nam ni treba potruditi niti za samostojno vizualizacijo zgodbe, se tega ne moremo naučiti v zadostni meri. Dokaz tega, kako različno si interpretirano literarne zgodbe, je, da so bralci pogosto razočarani nad filmskimi adaptacijami knjig.
Kako pa k branju spodbuditi otroke, ki ga morda ne marajo?Na to zelo vpliva dejstvo, ali odrasli, ki živijo z otrokom, tudi sami berejo, saj otrok to potem prevzame kot samoumevno navado. Pri nas se otrokom pogosto bere le v eni tretjini družin, torej tovrstne socializacije v branje ni. Poleg tega je branje otroku način, kako se med otrokom in staršem vzpostavlja vez, kako skupaj gradita svet. Če bo starš otroka zgolj obkrožil s knjigami in na silo bezljal skoznje, se to pri otroku enostavno ne bo prijelo.
Pomembno je tudi, ali ima otrok na voljo domačo knjižnico, otroci, ki prihajajo iz bralnih družin, so namreč na koncu srednje šole za eno stopnjo bolj bralno pismeni kot vrstniki, ki ne prihajajo iz bralnih družin. Mene, ki imam veliko domačo knjižnico, je sicer kljub vsemu malo razočaralo, da se pomembna razlika v razvoju otroka naredi pri 40 do 200 knjigah v domači knjižnici, potem pa razlike več ni. Če se pošalim, torej imejte doma okoli 200 knjig, za drugo pa obiskujte knjižnice.
Pa za sistemsko spodbujanje bralne kulture dovolj storimo na državni ravni?Prvo raziskavo branja smo izvedli v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila knjižna ponudba slabša in knjige manj dostopne. Takrat smo imeli približno 50 odstotkov bralcev. Danes, ko imamo bolje razvito knjižnično mrežo, boljšo ponudbo, knjige pa je mogoče kupovati tudi prek spleta in v e-obliki, imamo prav tako 50 odstotkov nebralcev. V tem času se je denimo na Norveškem število nebralcev znižalo za 20 odstotkov.
Kaj smo torej pri naši kulturni in izobraževalni v zadnjih 50 letih počeli narobe, da imamo ves čas enako število nebralcev, ne glede na ves razvoj na tem področju? Enoznačnega odgovora nimam. Da bi ga dobili, potrebujemo široko, odkrito in samokritično razpravo o vzrokih za tako stanje, saj bomo reči zares lahko začeli popravljati šele, ko bomo imeli pravo diagnozo. Boj za bralne navade je tek na dolge proge, zato takih težav navadno ne zmorejo reševati politiki, ki jih zanimajo le naslednje volitve, ampak stroka, ki bi politiko prisilila v sprejemanje pravih rešitev.
Kaj bi lahko bile rešitve?S kolegi na filozofski fakulteti smo naredili raziskavo bralnih navad študentov, ki študirajo na oddelkih, iz katerih pogosto prihajajo bodoči pedagoški delavci. Šestnajst odstotkov se jih nima za bralce knjig. Če k tem dodamo še tiste, ki so za zadnjo prebrano knjigo navedli maturitetno branje, ali pa se niso spomnili nobene knjige, je med njimi slabih bralcev ali nebralcev skoraj četrtina. Za začetek bi zato po mojem mnenju morali še pred vpisom s študenti opraviti razgovore in v pedagoške smeri usmeriti samo tiste, ki so socializirani v bralni kulturi. Potem pa jih tudi skozi študij navajati na to, da so bralci in da sledijo sodobnim trendom v mladinski in otroški književnosti.
Več denarja bi morali vlagati tudi v šolske knjižnice, pa v to, da otroke v okviru izobraževalnega sistema navajamo v uporabo splošnih knjižnic. Takih idej je še veliko! Predvsem pa bi morali ljudem znati jasno povedati, kaj z branjem pridobijo – zakaj se jim tako nekoristna stvar, kot je branje leposlovja, pravzaprav splača. Živimo pač v neoliberalnih časih.
V zadnjih tednih je domače založnike in knjigotržce, ki jim koronavirus ni prizanesel, spet razdelila debata o zakonu o enotni ceni knjige. A kako bi jih zaznamovalo potencialno zaprtje knjigarn do konca leta?V času prvega zaprtja je država knjigarnam učinkovito pomagala tako, da je za zaposlene pokrila stroške plač, sicer bi bila situacija danes bistveno bolj črna. Prodaja knjig je po koncu zaprtja začela naraščati, letošnji junij, julij, avgust in september so bili boljši od lanskih, in to kljub temu da rezultati tudi lani v tem času niso bili slabi. Lani smo bili po vsej Evropi priča naraščanju prodaje tiskanih knjig, tako da je koronavirus zelo nesrečno zarezal v neki pozitiven proces.
Če bi ponovno zaprtje trajalo do konca leta, bi bilo to bistveno hujše. Največ knjig se proda v božični sezoni, knjige so še vedno darila, in ključen poslovni rezultat – čeprav se to trapasto sliši – se zgodi v zadnjih treh tednih leta. Nielsen BookScan, ki je najbolj razvit globalni sistem za spremljanje prodaje knjig, je šel celo tako daleč, da ima njihovo poslovno leto – malo za šalo, malo zares – pet kvartalov, peti kvartal so zadnji trije tedni v letu. Če božične sezone letos v Sloveniji ne bo, bo to slabo predvsem za knjigotrške mreže in večje knjigarne. Za tiste, ki so odvisni od subvencij, bo tudi slabo, a ne tako hudo kot za tiste, ki so odvisni zgolj od trga.
Je situacija v tujini podobna?Imamo nekaj založniških industrij – Danska, Finska, Nizozemska, Švedska –, kjer so bili poslovni rezultati v prvih devetih mesecih tega leta enaki ali celo boljši kot v lanskem letu, in sicer zato, ker so ostale v vseh teh državah knjigarne odprte. V knjigarnah je bilo manj prometa kot sicer, a te države imajo razvit digitalni segment založništva, predvsem plačljive, naročniške aplikacije za poslušanje zvočnih in branje e-knjig. Denimo 50 odstotkov leposlovja se na Švedskem konzumira v digitalnem formatu, od tega skoraj 90 odstotkov zvočno. Kombinacija tovrstnih naročniških knjižnih servisov in odprtih, a tudi digitalno aktivnih knjigarn, je prinesla rezultat, kot da krize ni bilo.
Veliko vprašanje v mednarodnih založniških krogih je, ali se bo po epidemiji proces digitalizacije založništva ustavil ali celo odmrl ali pa bodo za normalne veljale okoliščine, v katerih bodo naročniški servisi rasli in živeli v sožitju z zidanimi knjigarnami, ki bodo tudi same postale bolj digitalno komunikativne. Prevladujoče mnenje je, da bo nova normalnost hibrid med enim in drugim; slovenski problem pa je, da digitalnega založništva skorajda nimamo. Ko so denimo Estonci spomladi zaprli teatre, je kulturno ministrstvo igralce spodbudilo v branje zvočnih knjig in prebrali so jih več kot 100, kar je bila osnova za zagon naročniškega servisa zvočnih knjig. Take pragmatične, a hkrati dolgoročne kulturne in založniške politike in pameti v Sloveniji žal nimamo.
