Marlenka in Hana Stupica: Vonj po pravljicah, temperah in ustvarjalnosti

Teh drobnih trenutkov radosti si subtilna gospa v 91. letu očitno ne pusti vzeti. Spokojno v naslanjaču srka kavo in pozorno posluša vnukinjo, ki razglablja o položaju ilustracije na internetnih portalih, nato pa nevsiljivo doda kakšno svojo prigodo, recimo o tem, kako sta jo s hčerko Marijo Lucijo vsake toliko mahnili v München po barve, čopiče in papir, saj »tu ni bilo ničesar, tam pa so imeli vse«.

Govorimo o dinastiji Stupica. Beseda dinastija se jima sicer zdi malce pretirana, toda dragocenosti, ki so jih ustvarili člani družine Stupica, bi bilo zanimivo kdaj videti na kakšni skupni, retrospektivni razstavi: Gabrijel Stupica je utemeljil modernizem v slovenskem slikarstvu, njegova soproga Marlenka Stupica je ilustracije naredila za slikarske umetnine, njuna že pokojna hči Marija Lucija Stupica je v ilustracijo vnesla svojevrstno drznost in kot edina doslej dvakrat prejela najvišje strokovno priznanje na področju slovenske ilustracije Smrekarjevo nagrado, v zadnjih letih pa tudi vnukinja Hana Stupica, ki je pred štirimi leti ravno tako prejela to nagrado, kot najmlajša med ilustratorji v zgodovini te nagrade. Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo je dobila tudi Marlenka Stupica, ki je leta 2013 kot prva slikarka in prva med ilustratorji prejela tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nagrado Prešernovega sklada pa sta dobili tako Marlenka Stupica kot Marija Lucija Stupica, ki sta dobili tudi veliko mednarodnih nagrad.

Marlenka: Ne več. Pred kratkim sem naredila še nekaj manjših risbic za prijatelje, ampak zdaj sem tako počasna. Imam pomoč, gospo, ki že 30 let prihaja k meni, sicer pa imam za vsako stvar nekoga, rada pa tudi sama kaj postorim po hiši. Še vedno bi risala, če bi lahko, v glavi še nastajajo slike.

Marlenka: Po nekaj let sem delala kakšno slikanico, tudi pet, šest let. Sedela sem zraven papirja in risala in risala. Vendar za svoje najboljše štejem ilustracije, ki sem jih naredila v zadnjem obdobju, ko sem se že upokojila.

Marlenka: Res nas je kar nekaj (smeh). Ob tej priložnosti nam je založba Mladinska knjiga pripravila posebno prireditev, lepo se je bilo spet srečati. Očitno je treba v sebi ohraniti otroka. Po konstituciji sem podobna svoji stari mami, ki se je v Ljubljano primožila iz Kobdilja pri Štanjelu, živela je 92 let. Tudi nekdanja urednica pri Mladinski knjigi Kristina Brenkova, ki ima bistvene zasluge za razvoj, razširjenost in visoke kriterije za ilustracijo v Sloveniji, je živela skoraj sto let.

Marlenka: S Kristino Brenkovo sem sodelovala že pred letom 1950 pri različnih ilustriranih knjižicah, potem leta 1950 z Mehurčki, Piko Nogavičko pa sem narisala še pozneje, okrog leta 1958. Sicer pa Pike Nogavičke ni vidim kot nekega prelomnega dela. Vedno sem težila naprej, se razvijala, prelomi so se dogajali sproti. Obe s hčerko sva veliko sodelovali z založbo, so se pa pojavile tudi druge ilustratorke, Ančka Gošnik Godec že takrat kot jaz.

Hana: Doslej sem narisala šele dve knjigi, tako da me te v življenju še čakajo. Nisem pa le ilustratorka, čim več se trudim delati tudi kot oblikovalka. Zdi se mi, da si kdaj kar malce stigmatiziran, če znaš le »penzlat«, tako da ne znam samo »penzlat«, ampak znam recimo izdelati tudi knjigo. (smeh) Rada delam z računalnikom, izbiram in premetavam tipografije, in knjige so danes narejene mnogo prej kot včasih, naklade so manjše. Če rišem, potrebujem mir, popolno koncentracijo, ki ob računalniku ni toliko potrebna.

Sicer pa se pri nas nekaj založb res trudi za ilustratorje, denimo Mladinska knjiga ali pa založba Miš, kjer sem lani izdala knjigo, všeč mi je tudi manjša založba Zala, kjer izdajajo tuje kakovostne slikanice. Zdaj na knjižnem sejmu sem izbrala njihovo Virginijo Volk. Menim, da bi morali pri nas bolj poudarjati, da je slovenska ilustracija kakovostna. Ta hip se odvija odlična oglaševalska kampanja agencije LUNATBWA proti metanju petard; ilustracije so sicer digitalne, a odlične, vendar so jih delali tuji ilustratorji. Škoda. Najprej sem pomislila, da gre za delo našega Blaža Porente.

Pri nas je vendar vrsta odličnih ilustratorjev in še prihajajo iz mlajših generacij. Peter Škerl je genialno ustvaril Močvirnike, ob originalih sem se lahko kar poglabljala v vse tiste plasti odtenkov rjave, zelene, modre. Ravno tako odlične so njegove ilustracije v Orwellovi Živalski farmi. Močan ilustrator je tudi Damijan Stepančič. Morda mi stil moških ilustratorjev bolj ustreza, ilustratorke se mi zdijo zelo mehke, kar imajo sicer ljudje radi. Alenka Sottler je morda edina med njimi, ki je malce drugačna, bolj neopredeljiva.

Marlenka: Da, sem velik strahopetec (smeh). Zdelo se mi je, da ne smem drezati v to. Prepričana pa sem, da s tem otrokom nič ne prihranimo. Grimmove pravljice so danes sfrizirane, v glavnem pa jih poznam iz starih virov, v katerih so še krute.

Hana: Tudi sama sem rasla ob krutih pravljicah, risala sem vampirje in podobno, kot mama, ki je bila v tem smislu v svojih ilustracijah posebna, temačna, težka. Lenora mi je njena najljubša ilustracija: ta mrtvaški sprevod je pretresljiv. V Schönwerthovih Pravljicah, ki sem jih ilustrirala, sekajo tudi glave, ampak, kot so pokazale raziskave, otroci tega ne vidijo tako tragično, včasih jim je celo smešno. Kot avtor torej moraš znati tudi malce kaj zakriti, najti morda kaj smešnega, otrok bo nedvomno šel v detajle. Ni mu treba neposredno predočiti, kaj pomeni smrt in kaj hudič.

Marlenka: Tistih občutkov z začetka svoje ilustratorske poti se niti ne spomnim več, vsekakor pa lahko trdim, da sem sprejela res samo tista besedila, ki so v meni vzbujala domišljijo, tudi likovno domišljijo. Blizu mi je nadrealizem. V tem sem se našla. Lahko recimo ustvariš skrivnostno vzdušje; ne veš, kaj je za vogalom, ampak veš, da nekaj je.

Hana: Babi, ti si ustvarila čisto svoj svet, od tega, kako si gradila neklasične hiše in jih postavljala tako, da niso stale pravilno, do tega, kaj si dodajala na hiše.

Marlenka: Pravzaprav se je začelo že z mizami, ki sem jih risala za Mehurčke. Če si hotel kaj postaviti na mizo, si moral gornjo ploščo postaviti tako, da se je videlo, kaj je na njej. Sicer bi nastala fotografija. Celotna kompozicija slike pa je seveda morala biti uravnotežena. Stvari pač premikaš, tudi v likovno smer, recimo v globini, v pejsažu.

Hana: No, to se mi zdi odlično reševanje nekaterih problemov, ker sama sem bolj realistična. To bi morda rada dodelala in dodala tudi v svoje slike, za kar pa bo potreben še premislek.

Hana: Dišijo mi detajli, rada uporabim zgodovinsko ozadje, kostume, živali, vzorce. Se pa hitro naveličam, ne morem delati podobnih ilustracij, ves čas iščem nove izzive. Samo enkrat sem si dovolila, da sem na novo narisala ilustracijo v drugih barvah, in sicer v Schönwerthovih Pravljicah, kjer me je sicer navdihovala nemška renesansa. Trenutno sem v obdobju rdeče, modre in zlate barve, in potem zelo težko dodajam kakršnekoli druge barve. To se je začelo že z mojim Mandrilom. Verjetno uporabljam primarne barve, ker imajo določen efekt.

Danes pri mladih avtorjih pogrešam poglobljen razmislek. Dela se instantno, hitro, kar je moderno. Instagram je pripomogel k temu, da je na pohodu hitra umetnost, medtem ko se dobrih stvari ne da narediti na hitro. Podobno je pri abstraktni umetnosti, ki se je lahko greš šele takrat, ko obvladaš klasične tehnike slikarstva in risanja. Tudi Picasso je najprej odlično risal realistične slike.

Marlenka: Enako tvoj ded, ki je po naravi delal realistično, šele pozneje je postal modernist. In zadaj je bilo veliko študija.

Hana: Svoje neznanje danes marsikdo zakrije s tem, da se izgovarja na lasten stil. Vendar se to, ali prideš do svojega stila po letih študija ali takoj, vidi. Nekateri, ki potrebujemo dalj časa, si pogledamo vsako podrobnost; denimo, ko rišem krono, se pač ne zgledujem po prvi, ki jo izvrže Google, kar se dogaja, temveč so potrebne raziskave, od tega, iz katerega obdobja in države je krona, do tega, kakšna je bila takrat tradicija, moda. Treba je znati pridobiti smiselne podatke.

Marlenka: Preden so bili prišli računalniki, smo stvari proučevali po knjigah. Če sem morala narisati slona, ki ga ne vidim vsak dan, sem potrebovala veliko različnih posnetkov. Treba je bilo nekaj malega vedeti tudi o živalski anatomiji, kot tudi o vsem drugem, kar si se lotil narisati.

Hana: Mnogi danes ne znajo narisati roke. Čeprav imajo svojo, ki bi jo lahko med risanjem opazovali. Tako pa narišejo neko gmoto, brez sklepov. V eni od Schönwerthovih pravljic junakinja Oferla umre. In tudi pri tako temačni pravljici sem naredila obsežno raziskavo o Oferlinem koncu. Njena poza na ilustraciji ni bila prepuščena naključju.

Marlenka: Na akademiji je profesor Nikolaj Pirnat od nas zahteval, da smo čez vikend zrisali kup rok, in kako je bil hud, če jih nismo. Roko lahko narišeš v tisoč pozicijah. Roke in ušesa so dejansko specifični in pri tem slikarji in ilustratorji delajo največ napak.

Marlenka: Tiste knjige, ki so oprte na kakšen stil, so še iz časov moje učne dobe, ko sem preizkušala številne načine predstavitve, dokler se nisem v svojih zadnjih nekaj knjigah popolnoma osamosvojila. Nekako od Palčice naprej sem bila jaz res jaz. Moj odnos do barv pa je verjetno povezan z osebnim občutenjem, kaj je skladno in kako jih uporabiti za upodobitev nekega vzdušja. Vzrok za to, da so bile ilustracije v čisto prvem obdobju še črno-bele, je bil v tem, da so bili kakovostni barvni odtisi še redki, cene za tisk visoke, založbe pa so morale varčevati. Tega si danes niti ne znamo predstavljati. Sicer pa se odnos do barv skozi obdobja spreminja.

Hana: Ti si bila vedno bolj pastelna, s stotimi odtenki zelene. Sama recimo zelene barve ne morem uporabljati, sploh travnato zelene ne, in če že, je moja bolj zelenomodra. Pomembno je tudi to, kako mi barve ustrezajo po učinku na papirju, recimo s cinober rdečo gube na draperiji izpadejo čisto drugače, kot če jih delam z modro, rdeče izpadejo žametaste. Nekatere sive barve lahko potegnejo že v srebrno. Ne maram pa recimo rumene – zamenjam jo z zlato ali pa neapeljsko rumeno.

Marlenka: Tudi jaz ne maram rumene, sploh citronasto rumene. Zanimivo, o tem še nisva govorili.

Hana: Rumene praktično ni uporabljala nobena od nas treh. Neapeljsko rumeno imam še v neki mamini tubi.

Marlenka: Neapeljsko rumena je zanimiva barva, sploh če jo mešaš z belo, ker dobiš kremen odtenek. Odtenek je ponavadi odvisen tudi od znamke podjetja, ki izdeluje barve.

Hana: Še vedno. Tudi čopiče in papir. Zadnjič sem si prvič kupila čopič, kratek, zelo tanek in z debelim držalom. Ampak takoj je šel po gobe, vlakna so bila sintetična. Mamini čopiči pa so narejeni iz naravnih materialov – soboljevine, ruske kune – in lahko vzdržijo leta dolgo.

Marlenka: Tudi pri meni so prišli v poštev samo čopiči iz soboljevine. Pri čopičih zna biti poseben problem, sploh za nas, ki delamo majhne slike in potrebujemo zelo tanke čopiče. Treba je imeti kakovosten material, tako papir kot »penzl«, če hočeš sproščeno delati.

Marlenka: Tega likovno ni mogoče reševati. Ni druge možnosti, kot da se izogibaš svetlobi. To, da tehnika knjižnega slikarstva ne prenese svetlobe, je bolj ali manj stvar materiala.

Marlenka: Občutljivost ilustracije je odvisna od tehnike izdelave, risba v tušu gotovo ni tako občutljiva kot nanos tempere, ki je vodotopen. V tiskarno sem vedno morala oddati originale, da so jih posneli, in pozneje sem jih lahko primerjala s poskusnimi odtisi, vsekakor pa sem jih potem dobila nazaj. Žal včasih tudi poškodovane.

Hana: Akril je sploh hvaležen, ker je prekriven, čez črno lahko vlečeš tudi belo. Tempero in gvaš imamo raje, ker imata bolj žametast, naraven pridih. Vse vodotopne barve imajo to lastnost. Zato sama rada dodajam metalne barve, ki potegnejo na plan še drugačne efekte.

Marlenka: Okolje je bilo nedvomno spodbudno. Lepo je, da se tradicija nadaljuje, ni pa to nujno.

Marlenka: Vse, kar ste našteli, je res, z variacijami, seveda.

Marlenka: Ne vem, ali smo dosti vplivale druga na drugo. Hana pa sploh ne hodi k meni po nasvete, ker je izredno samostojna. Ne vem, ali sem stroga, morda sem preveč kritična.

Hana: Včasih pa si mi dala kakšen koristen nasvet. No, in pokažem ti, potem ko je narejeno. Zavedam se svojih napak, morda nimam toliko »štofa«, kot ga ima babi, ki ima za sabo več študijskega risanja. Grem pa na Youtube in gledam, kako se pes giblje, kako drugi ilustratorji rešijo neko zagato. Danes je toliko možnosti, ki jih je mogoče izkoristiti.

Marlenka: Z Marijo Lucijo res nikoli nisva prodajali svojih ilustracij. Zaradi njihove občutljivosti sva jih hranili doma v mapah. Če je kdo želel, sem mu ilustracijo naslikala še enkrat. Menim tudi, da morajo slike iz neke knjige ostati skupaj in razvrščene po vrstnem redu. Knjiga je celota.

Marlenka: Da, ona ima neke ideje, darove, da to zna, in me potem kar angažira, pritegne zraven. Ona opravi izbor in potem skupaj podpiševa odtise. Zdaj izdelujejo že tako kakovostne odtise, da jih še sama ne ločim od originala. Na dveh mojih zadnjih razstavah so samo odtisi ilustracij. Res ima original neki svoj čar, ampak so zelo občutljivi. Niti premikati jih ne smeš preveč, ker tempera poči.

Hana: Tudi jaz občasno ne ločim originala od odtisa. Babi se rada heca, da so celo boljši kot originali. Zanimanja za njena dela je bilo na sejmu zelo veliko, predvsem bi vsi imeli Piko Nogavičko in Sneguljčico.

Marlenka: Ja, nekateri me poznajo samo po Piki Nogavički. (smeh)

Hana: Gradim ga že nekaj časa in ga očitno še bom. Dela je še veliko, tudi birokracije z ustanovami, ki hranijo posamezna dela. Ni tako lahko, kot sem mislila, recimo maminih del je skeniranih zelo malo. Imam sicer nekaj skenov njenih ilustracij, vendar so nekateri slabi in jih bo treba še enkrat skenirati. medtem ko ima Mladinska knjiga skenirane praktično vse babičine ilustracije. Razmišljam tudi o oblikovanju zvezkov, paketih voščilnic, planerjih, v katerih bi se pojavljale podobe naših slik.