»Od nekdaj me je vznemirjalo vse, kar je bilo neznano ter skrivnostno,« je v nekem pogovoru pred leti povedal Marjan Tomšič, morda najizrazitejši predstavnik slovenskega tipa magičnega realizma, imenovanega tudi »pokrajinska fantastika«. Čeravno se je tik pred začetkom druge svetovne vojne rodil v Račah pri Mariboru, je večino življenja bival in ustvarjal v Istri; istrska tematika zaznamuje tudi številna njegova dela – med najbolj znana gotovo spadata romana Šavrinke, kjer spregovori o usodah žensk iz slovenske Istre, in Grenko morje, s katerim je postavil literarni spomenik aleksandrinkam.

Kot avtor vrste romanov, novel, pripovedi in črtic velja Tomšič za eno od osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij; ustvaril je tudi številna dramska dela, med katerimi je nedvomno najbolj znamenita monokomedija Bužec on, bužca jaz v nepozabni interpretaciji Saše Pavček, ter množico scenarijev, radijskih iger in satiričnih besedil, pisal je tudi poezijo. V njegovem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova: v tistem odmevnejšem in že omenjenem se ukvarja z Istro, njeno kulturo, zgodovino, izročilom, v drugem, nekoliko manj znanem segmentu svojega dela pa se je posvečal satiri, fantastiki, občasno erotični ali filozofski prozi ter občutljivo premišljeval globine človeške duše in obenem tudi ostro analiziral družbeno realnost. Pozneje je začel pisati tudi za otroke in mladino – njegovo prvo delo te vrste, zbirka pripovedi Super frače, je izšlo leta 1988.

Marjan Tomšič se je po gimnaziji v Mariboru in študiju slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaposlil kot učitelj; učil je v Grahovem pri Cerknici, pozneje v osnovnih šolah v Istri, kjer je deloval tudi kot mentor in skupaj z učenci zapisoval istrske »povedke«. Nekaj let je deloval tudi kot novinar različnih medijev, nato je bil do upokojitve samostojni kulturni delavec. Svojo prvo knjigo, satire in sanjske pripovedi Krog v krogu, je sicer izdal leta 1968, po nekajletnem pisateljskem premoru pa se je med letoma 1976 in 1984 med drugim posvetil pisanju scenarijev za risane filme režiserja Konija Steinbacherja. Roman Šavrinke, ki velja za vrh njegovega ustvarjanja, je prvič izšel leta 1986 ter bil pozneje večkrat ponatisnjen; v njem je zbral zgodbe istrskih deklet in žensk, ki so vse od 19. stoletja do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize odhajale v Trst prodajat kmečke izdelke, predvsem jajca. K usodam močnih, pogumnih istrskih žensk se je vrnil še v romanu Grenko morje (2002), motivu aleksandrink pa se je posvetil tudi v zbirki novel Južni veter.

Za svoj bogat literarni opus je prejel več nagrad, med njimi leta 1991 nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Oštrigeca.