Po dobrem desetletju je pred bralci spet njena nova zbirka Točke izginjanja. »Mojo selitev na Švedsko je pred leti povzročila ljubezen, prostovoljni eksil se je še podvojil z eksilom v jeziku, nekaj časa mi je vzel tudi pobeg od znanega, zelo naivno zrenje v takratno sedanjost. Vmes sem imela napisano že celo pesniško zbirko, a so od nje ostale le tri pesmi. Včasih je potreben čas in z njim nisem mogla tekmovati,« pojasnjuje svoj dolgi pesniški molk.
Zbirko pomenljivo uvajajo besede Elizabeth Bishop o pomenu doma. Kje – ali še raje – kaj je dom za vas?Gre za pojem, ki je več od grajenega objekta in ni le prostor. Mnogokrat je dom spomin na nekaj, kar pride z razdaljo, neki vonj, slika, gesta, ki nenadoma vstopi v zaznavo, misel, ki te prešine. Nekaj, kar je treba šele oblikovati. To je ubesedil Gaston Bachelard v Poetiki prostora in k tej knjigi se od izida prevoda ves čas vračam.
S Točkami izginjanja – v geometriji so točke izginjanja drugo ime za točke na horizontu, kamor se stekajo bežiščnice – sem poskušala o domu razmišljati z različnih perspektiv. V izgnanstvu je dom družina, ki je skupaj, četudi nima realnega doma, v migraciji je dom spomin, občutek, ki ga nosimo s seboj. Poskušala sem skozi intervjuje, denimo s snemanjem tetinih spominov in iskanjem poti do lastnih korenin, z iskanjem zanimivih drobcev v biografijah, ujeti fragmente in jih sestaviti v nove zgodbe, nove domove.
V tem sestavljanju raziskujete tudi vlogo družine in vlogo ženske v družbi, pa s tem povezanih družbenih pričakovanj.Moj privilegij je, da živim v družbi, kjer ne bi bila stigmatizirana, če se ne bi odločila za materinstvo. Oziroma da sem se za materinstvo lahko odločila v poznejših letih, četudi mi je del okolice zaradi tega pripisoval boemstvo. Vse to so že zelo spremenjene družbene okoliščine v primerjavi z mojimi prednicami. Ali, če parafraziram Adrienne Rich, nobena lažna nujnost me ni silila izbirati med maternico in možgani, da torej imam sredstva za uresničevanje lastnih potreb in potreb svojega otroka, ne glede na to, ali bi se odločila živeti z moškim, žensko, z drugimi starši in otroki ali v lastnem gospodinjstvu.
S prvim verzom pesmi Kitajska torta se denimo navezujem na znamenito Gospo Dalloway Virginie Woolf. Vse te ženske, ki vznikajo v mojih pesmih, so tam zato, da me nagovorijo in pomagajo razumeti njihov in naš čas. Življenje na Švedskem, kjer je enakopravnost spolov na vseh ravneh sistemsko podprta in jih v to enakopravnost vzgajajo že od malega, seveda možnost refleksije povečuje, a ne smem zanemariti vpliva vseh močnih pisav v slovenskem prostoru.
Se pa vseeno soočate z dilemo, da »jezik nikoli ni bil zmožen ubesediti stvari takšnih, kot so«. To verjetno presega zgolj dejstvo, da ste geografsko oddaljeni od maternega jezika?Vprašanje identitete presega geografske okvire, res pa je razdalja v meni prebudila drug pogled na lastno ustvarjanje. Pesem, iz katere je omenjeni citat, govori tudi o nemoči ustvarjanja, predvsem pa dvomi o svoji ostrini, natančnosti. Kako ubesediti življenje v pesmi? Mehiška pesnica Gloria Gerwitz že nekaj desetletij »prenavlja« svojo pesnitev Migracije. Morda je tudi to eden od možnih odgovorov.
Tej poeziji, polni podob, se pozna še ena od vaših identitet, ste namreč tudi oblikovalka interjerjev. Kje se srečujeta poezija in arhitektura?Morda ravno v detajlu. Ob branju pesmi obiščemo prostor in pesem je nov prostor, iz katerega se oziramo navzven. Čeprav je prostor pesmi vedno isti, lahko ob vsakem novem branju iz njega in v njem odkrivamo nove in nove stvari. Zato se mi zdi, da je za branje pesmi tako pomembna pozornost in da je pisanje pesmi najnatančnejše razmišljanje. Ritem, metafora, ponovitve in paradoks so tudi arhitekturna sredstva, ki neki zgradbi ali prostoru omogočajo komunikacijo.
Pred časom ste rekli, da postaja v švedski literaturi pomembno, da je poezija družbeno angažirana, občutljiva za socialno tematiko. Zakaj je tako?Poezija se morda hitreje odzove na stanja, zazna temperaturo. Švedska ima dolgo tradicijo družbeno angažirane literature, 20. stoletje je zaznamovano s to tradicijo, kar je opazno na različnih ravneh, od zgodnjega modernizma, denimo s pesnikoma Sonjo Akesson in Göranom Sonnevijem, do kasnejših kriminalk, ki sta jih skupaj pisala Maj Sjöwall in Per Wahlöö. V zadnjih dvajsetih letih pa je opaziti tudi združevanje postkolonialnih in feminističnih teorij z obstoječo tradicijo pripovedovanja, ker še vedno obstaja potreba po obravnavi neenakosti.
Pa švedski avtorji težko izdajo knjigo? Je bilo težko priti do prevoda?Švedski avtorji imajo malo večjo platformo in bolje zastavljen sistem, a je vsaj pri poeziji podobno kot vsepovsod po svetu. Izdaja se manj in je tudi manj prevodne poezije. Sama sem imela nekaj sreče, najprej švedskega založnika manjše založbe, ki je študiral češki jezik in bil srednjeevropskemu prostoru bolj naklonjen, hkrati pa sem na mednarodnem festivalu na Gotlandu spoznala prevajalca Jana Henrika Swahna, ki je kar na festivalu začel prevajati moje pesmi in se nato povezal z založnikom.
Ves svet poezije je zgrajen na samoiniciativi, brez podpore neverjetnih prevajalcev do mnogih prevodov nikoli ne bi prišlo. Na splošno se mi zdi, da je radovednost do drugih svetov tu velika, Švedi pa, ki so nam v tem kar precej podobni, so zelo kritični do sebe. Velika je tudi podpora nacionalnih medijev pri spodbujanju zanimanja za knjige, na primer celourna pogovorna literarna oddaja Babel z domačimi in tujimi avtorji in gledalci v studiu ima vsako nedeljo svoj termin ob osmih zvečer.
