Vse, kar navdušuje, občasno tudi frustrira. Uvodoma pritegne nenavadna vsebina, ki z biblično-krščanskimi referencami kot tudi surovostjo spominja na najbolj klasičnega Nicka Cava, pomešanega s Tomom Waitsom: »jezus je v njegovi postelji. / grgrata žganje / in palce ima na vekah. / ko se smejita, / jima alkohol polzi med zobmi in / poljub je oster«. Kasneje pa v ospredje vse bolj stopa fragmentarno-pripovedni postopek pesnjenja. Pesmi so namreč sestavljene iz množice prizorov, nekateri z rednim ponavljanjem v različnih konstelacijah in perspektivah postanejo skriti refren ali nekakšni nosilni stebri celote, zaradi česar ta poezija s sicer epsko podstatjo pušča izrazito liričen vtis. In orisana recepcijska razcepljenost je le ena od množice pojavov dvojnosti, nakazane že v naslovu zbirke.
J + J se v temelju vzpostavlja na soočanju nasprotij; je surovo telesna, nezastrta, pankovska, »vsi imamo nož v žepu« in obenem nežna, nenehno na preži za izrazi (božje) ljubezni, v metaforiki lahko celo prikupna, »tudi za to, da je človek lahko nežen, je potrebno nekaj / krvoločnosti«. Kontrastiranje je prisotno tako na makroravni, ko se nenehno izmenjuje domnevna nesreča s srečo, smrt z erotiko, izguba z upanjem, preteklost s sedanjostjo, spomin s pozabo, izpovedovalec z izpovedovalko, končnost z večnostjo, bližina z odtujenostjo, rumena z modro, oder z občinstvom, otroštvo s starostjo, razigranost z grozljivko, svetost z banalnostjo ipd., kot na mikroravni, kjer znotraj enega verza ali kitice trčita povsem nasprotni teksturi: »tvoje spočetje je bilo čudež in gore so ti zrasle v ustih, / ampak jaz sem se rodila z izraščenimi čekani. // v mojem srcu je lonček, / ki ga polnijo s kapljami, / ampak reci le besedo in / zapolnil ga bo krop«. Kot bi železove opilke pomešali s puhom ali vato in bralka potem nikoli ne ve, kdaj bo ostro zarezalo in kdaj objelo.
Kljub načrtni razdrobljenosti ta drobna zbirka deluje zaokroženo, kot bi dejansko šlo za eno samo pesnitev z nekaj cikli in z več tematskimi jedri, ki jih lahko samo slutimo, saj se ne razkrijejo na prozen, prozaičen način. V središču zanimanja sta občutje in gradnja odnosa, denimo med raznospolnima ali istospolnima ljubimcema, nemara celo med otrokom in starši, starimi starši, nabor oseb je vsekakor omejen, a protislovno tudi ne dokončen. In bolj prosto ga doživljamo, če ne preberemo hrbta knjige.
Avtorski pristop vzbuja vtis klasične rašomonske tehnike, kot da vsaka pesem osvetljuje neki drug vidik iste zgodbe. Ali pa je pravzaprav zgodb več in so pripovedovane z istimi sredstvi, istimi motivnimi drobci in vse govorijo o istem? Vsekakor je kalejdoskopska struktura te knjige popolna in le škoda je, da tako zelo. J + J osupne s suverenostjo veščine pesnjenja, a prav ta spretnost nazadnje bode v oči, knjiga pa postane skoraj krožna definicija. Vsake toliko prevlada občutek, da se pesem bolj igra, da ne spusti blizu, kot na primer beremo v enem od mnogih posrečenih verzov: »nihče vam ne bo povedal, / kje vse se skriva ljubezen in / da ne moreš ljubiti, / dokler ne najdeš vseh skrivališč«.
J + J je nedvomno presenetljiv prvenec, tudi prvenec nove založbe, ki prepriča z izvirnim prepletom t. i. lepega in grdega, visokega in nizkega, posvetnega in svetega, svinjskega in božjega očesa, in posledično z vzdušjem, ki v igrivosti meji na srhljivost, v razpršenosti pa na izgubljenost, in s tem dobro prikaže, kako je v mladosti in ljubezni oziroma erotiki res vse usodno. Do prihodnjič, ko naj se krog samo malo bolj razklene.