Sofi Oksanen odnos do telesa primerja z ideologijo nenehnega nadzora sovjetske oblasti. Naslovne krave se nanašajo na sovjetski vic: v SZ naj bi bilo vsega v izobilju, imeli naj bi celo pasmo posebej produktivnih krav; a očividci iz Sibirije poročajo, da tam ni nobenega goveda, le – shirane koze. Stalinova krava (torej koza) je tako potemkinova vas, le da se v romanu posledice propagande manifestirajo na posameznici. Anna svoje bolezensko stanje kar naprej skriva, tako kot prikriva svojo estonsko identiteto, kar vodi v notranjo krizo.
Romanu se pozna, da je prvenec. Razpira vprašanje odnosa med Zgodovino, Družbo/Oblastjo in ženskim telesom, ki ga je avtorica obsežneje (in bolje) zastavila tudi v kasnejših romanih, na primer Očiščenje in Ko golobice izginejo. Annina borba z lastnim telesom se šele v zadnji četrtini jasneje preveže z družinsko in državno zgodovino, vmes pa fokus preskakuje od prvoosebne travme do kolektivne izkušnje druge vojne in sovjetskega režima. Podrobni opisi Anninih prehranjevalnih navad in njena identitetna prevpraševanja se ponavljajo brez variacij ali vsaj spremembe zornega kota, Katariina ostaja kot lik nedodelana, podobno babica Sofia, ki jo v zgodbo vključuje predvsem zaradi zgodovinske perspektive – ta pa ostaja ob strani, polna nerazčiščenih mest, kot bi sodil v drug projekt, ki se je kasneje zgostil v roman Očiščenje.
Za Stalinove krave se zdi, da so bolj posledica eruptivnega navdiha kot literarnega premisleka. Gre za čisto všečen roman, ki na najboljših mestih podčrta individualne in družbene spremembe skozi obdobje petdeset let. Teh mest je sicer kar nekaj, a glede na obseg jih je morda vseeno – premalo.
