Bina Štampe Žmavc je pesnica močnih občutij in enako sugestivnih podob, ki jih zna uloviti tudi v klasične pesemske obrazce. Po Pesmi za liro (Pivec, 2015), v kateri je milozvočno upesnila starogrški mit o Orfeju in Evridiki, je zadnja, enajsta pesniška zbirka Ljubeznitve znova strogo zazankana v rime, umerjena v ritem, včasih v sonetni podobi, še najpogosteje pa pesmi tvori niz kvartin. S priklonom tradicionalni obliki, kot ugotavlja v spremni besedi tudi Jernej Kunsterle, se pesnica odmika od prevladujočih teženj v sodobni slovenski poeziji, a pri tem ne gre pozabiti, da to enako intenzivno in očitno počne tudi sicer v zbirkah brez zakoličenih pesemskih oblik. Njena poezija je vseskozi zavezana posebni ubranosti na vseh ravneh, od zvoka do podobe in pomena, pri čemer lahko Ljubeznitve razumemo kot stopnjevanje prepoznavnega izraza. Njegova edinstvenost (tudi) tokrat tiči v prefinjeni prepletenosti »visokega« in »ljudskega«, prvo se kaže predvsem na ravni motivov ali besedja, ki ga črpa iz literarnega izročila, ljudskost pa prepoznamo v baladnem nastavku in zlasti izraziti melodiki, ljudskem ritmu, navsezadnje je zbirka ponaslovljena Pesmi za u-glas-biti. V Ljubeznitvah se tako z ramo ob rami srečujejo Ariadnina nit in volčje noči, rdeče češnje in vestalke žalosti, lira in ciganska violina, kar ustvarja posebno pesemsko razgibanost, na katero navsezadnje napeljuje tudi naslov zbirke, v katerem v obilici zvočnih asociacij lahko zaslišimo tudi levitve.
Ljubeznitve res delujejo kot prostor osvobajanja in soočenja z zapuščino razbitega, izpetega ljubezenskega odnosa, za katerim so ostali zlasti trpki občutki (skritega) hrepenenja, samote, osamljenosti, zapuščenosti, žalosti: »Nihče ne ve za poti njene groze, / ko sama leže k večeru. / Na belo srce iz celuloze / misli v suhotnem nemiru.« V pesmih prevladujejo elegični toni, ki pa jim vlada nekakšna suverenost, izrazna neposrednost, redka v naši sicer zadržani kulturi, tudi poeziji. Tu in tam se zato zazdi, da so nekatere pesmi tipa Manjka mi kar preveč poenostavljene, a hkrati jih prav ta elementarnost približa ljudskemu. Privlačna pa je tudi njihova uporna drža, namreč ne zagozdijo se v občutku žrtve, temveč v verzih milo, včasih tudi strastno zazveni surova tragika ljubezni. Prav ti ekspresivni momenti, ki izžarevajo izpovedovalkino preživetveno iskro, tudi v kontekstu siceršnjega avtoričinega pesniškega opusa tokrat delujejo posebej sveže, iskrivo, celo igrivo: »Imam pištolo / v sanjah, a ne merim v sebe. / Ustrelila ti bom rožo, / ki polagaš jo na kožo / blizu njenega srca.«
Med temi t. i. ljubezenskimi srečamo tudi pesmi, ki vprašanja samotnega, strtega srca prepletejo z bivanjskimi in metafizičnimi razmisleki o staranju, umiranju, času, spominu, sanjah, pa tudi upanju in zlasti pisanju (poezije) kot poslednjem zatočišču: »Ta mila, čudežna sinhronost časa – / čeprav te ni, kakor da pravkar si / stopila čez moj rob jeseni. / Ti v belem v beli sobi dama, // jaz križana s samotnim dnom ednine, / ko se dotaknem nitja stihovine, / vse, kar me je, iz črk nabrana, / s teboj več nisem tako sama.« Zaradi prepleta več tematskih ravni, motivov in posledično kompleksnejšega uvida v življenje te pesmi na ozadju prevladujoče ljubezenske bolečine spontano izstopijo in se sploh zdijo iz Ljubeznitev tisto najboljše. Pred nami je vsekakor pogumna poezija, tako zaradi silovitega čustvenega naboja kot dosledno izpeljanega klasičnega formata, ki mu je pesnica kos in sinica.
