Skupek vseh drobcev iz vsakdanjosti, ki jo običajni mimoidoči spregleda, voajerski pesnik zazna, zajame, a hkrati tudi uredi v strukturo pesmi, kjer se drobci povežejo v smiselno, presežno entiteto, prepojeno s transcendenco bivanja in smisla. Zato po drugi strani drži tudi to, da je v Škrjančevih novih pesmih iz zbirke Dihaj kar precej vélike zgodovine iz sveta, »poškropljenega s krvjo in parfumom«, nad katerim »smo izgubili kontrolo«, le da se ta enakovredno in brez izstopanja umešča v verigo intimnih doživetij. To je zagotovo izmuzljiva pesniška pozicija, ki avtorja ohranja na robu uveljavljenih slovenskih poetik, ki terjajo pripadnost tej ali oni struji. Hkrati pa se bolj kot kdaj koli doslej Škrjančev pesniški subjekt sooča z minljivostjo in zavedanjem o kratkosti trenutka v merski enoti človeškega življenja, če ga primerjamo na primer s trajnostjo kapnika v Škocjanskih jamah, s katero lahko tekmuje ne nazadnje le (za »večnost« zapisana) poezija: »zapisuj / takrat, ko začneš izgubljati. ko teža telesa / čisto direktno z vso svojo težo opozarja na svojo minljivo / in krhko prisotnost«.
V simbolnem in grafičnem smislu pa pesniški zbirki Dihaj najbrž še najbolj ustreza oblika mandale kot religiozno-magičnega utelešenja kozmosa, s katero avtor poimenuje zadnji, tretji cikel. Pesmi proti koncu zbirke tako vizualno (skoraj haikujevsko) kot kvalitativno izgubljajo sapo, ker je pesnik po izjemno zgoščenem in intenzivnem prvem ciklu morda »preveč sfukan«. To ni opravičilo. A po drugi strani nas pesnik sam nekje vmes opozarja na relativnost »izplena« in bralcu se postavi legitimno vprašanje: kaj sploh pričakovati od poezije? Za Škrjanca poezija pač ni politični ali apologetski obračun s sedanjostjo, temveč odprta forma, v katero se steka svet, ki ga z vsemi protislovji in nenadnimi preobrati doživlja kot posameznik: »kaj naj rečeva o današnjem izplenu? / ne, midva nisva lovca in z nama je vse v redu. iskalca sva / in vsako najino iskanje ima nepričakovan konec. / to mi je všeč, to mi daje upanje.« V škrjančevskem svetu pa je vendarle več upanja kot obupa in erotično-čutnega opevanja (nevidne) lepote, ki nas obdaja in ki nam jo pesnik na dah približa s svojo notranjo filmsko kamero.
P.S. Nekaj dni po branju v podporo legendarni zbirki Aleph, v kateri so izšle tudi pričujoče pesmi, je – če naj bi se kritika poezije dotikala tudi njenega produkcijskega polja, še posebej, ko je le-to ogroženo – ne nazadnje treba opozoriti tudi na dejstvo, da v primeru nadaljevanja trenutnega trenda poezija, kot je Škrjančeva, ne bo le izginila iz programov založb, temveč tudi iz javne zavesti, opredelitev »pesnik« pa s seznama poklicev na področju kulture.
