Oznake esej v tem primeru ne gre razumeti v konvencionalnem smislu žanra. Kot opozarja Urša Zabukovec, Tolstojeva »svojo esejistično pisavo razume kot preplet oziroma sintezo fikcije in nefikcije«. Takšna so predvsem začetna besedila Nevidna devica, Dekle v cvetju in Nekakšen flirt, kjer se konkreten spomin razveja v prizore na meji resničnega in sanjskega. Izbor zaokroža Peterburg, mesto iz sanj, ki ga je Vladimir Toporov v svoji monografiji skušal iztrgati materialnosti politike in ideologije ter ga spremeniti v »stanje duha«, ga povzdigniti na raven mitološkega, imaginarnega in stilističnega unikuma, kar je pred njim tako ali drugače že storila ruska literatura. Ta je v Peterburgu prepoznala elemente fantastičnega, začenši s Puškinovim Bronastim jezdecem, Gogoljevimi zgodbami ali nespečnimi Belimi nočmi, ki jih junak Dostojevskega, eden od mnogih, preživi v blodnem tavanju po nočnih ulicah v iskanju privida. Tuja lepota se v mestu začne in konča, sprva kot iskanje »težkih sanj«, ki se nato sprevrže v »odpor do tega, da bi gledal tuje sanje« (Tuje sanje), ter sklene s smrtjo Peterburžana Gerasimova, neobičajnega vodiča, ki je s pripovedovanjem zgodb o mestu oživljal njegovo preteklost in jo skozi ustvarjanje spomina predajal nekakšni obliki večnosti (Volodja Gerasimov). Peterburško atmosfero prekinejo kratki izleti v Italijo (Brez), Pariz (Karmični Pariz) in Ameriko (Dim in sence), kjer se v pripovedovalkino sanjarjenje prikradejo fantastični prizori filma noir. S poudarkom na fiktivnosti se esej Dim in sence tako še najbolj približa žanru kratke zgodbe. Izbrane eseje povezuje tudi ponavljajoči se pojem lenobe; zdi se, da so v refleksijah Tatjane Tolstoj vsi nekoliko leni, od Brodskega, ki si oznako lenuh prisluži, ker je pesnik, do pripovedovalke, ki pojem nemara rabi kot sopomenko za resignacijo oziroma tisto že izpostavljeno, tipično peterburško stanje duha. Je tudi manifestacija avtoričine (avto)ironije in pretanjenega humorja.
In Memoriam Josip Brodski, Triada in Kvadrat spadajo med bolj konvencionalna esejistična besedila, v katerih se avtorica dotakne (tudi) političnih vprašanj – vsaj v Triadi, v kateri (ironično) sprevrača ruske topose. Nasprotno se Kvadrat kot sicer zanimiva analiza Malevičevega kvadrata nagiba h konservativnejšemu razumevanju (post)moderne umetnosti.
Tuja lepota se z vsakim besedilom bolj in bolj razrašča, k čemur veliko pripomore tudi konceptualna sestava zbirke, ki se pne od intimnega prek refleksivnega in političnega ter kratkega preleta skozi tujino, pa vse do družbenega polja. Splet humornega in melanholičnega, ki kar prehitro mine.
