Tip totalne ustanove, ki se ji avtor posveti najizčrpneje, je psihiatrična bolnišnica St. Elizabeths v zvezni državi Washington, kjer je v času nastajanja študije prebivalo približno sedem tisoč varovancev. V njej je Goffman od leta 1955 do leta 1956 opravljal terensko delo po načelu metodologije opazovanje z udeležbo. Gradivo, ki ga je nato objavil v knjigi, je podprto tudi z drugimi, sekundarnimi viri, saj se pri pisanju ni omejil le na psihiatrijo. Njene značilnosti primerja z zaporom, verskimi skupnostmi in koncentracijskimi taborišči. Poleg jasne definicije in opisa karakteristik totalnih ustanov obravnava tudi družbene odnose in oblikovanje »sebe« (pojem, ki ga ne gre mešati s podobnimi termini, kot je jaz ali identiteta, saj gre za samozaznavo ali občutek samega sebe), in to skozi prizmo koncepta moralna kariera duševnega bolnika, skozi raziskovanje podtalnega življenja javne ustanove in medicinskega modela psihiatrične hospitalizacije.
Bolj ko avtor specificira posamezne interakcije in posledice, ki jih te zadajo bolnikovemu občutku samega sebe, bolj hkrati govori o značilnostih sveta onkraj zidov totalnih ustanov. Analogije s civilnim, vsakdanjim življenjem seveda ni možno vzpostaviti z vsemi opisanimi praksami, a v večini primerov na simbolni ravni izjemno spominjajo na družbene razmere. Nadzor je v totalnih ustanovah usmerjen na množico oblik vedenja, kot so oblačenje, drža in obnašanje, na povzročanje psihološkega stresa in sistem kazni, na poseganje v telesno integriteto in izvajanje obredov, kot so dnevi odprtih vrat, ustvarjanje gledaliških iger in pisanje za oddelčni časopis. Tudi zunaj totalnih ustanov so znani enaki pojavi izkoriščanja sistema, boji za drobne privilegije in ustvarjanje razlik na podlagi kategoriziranja oseb. Pojem kariera Goffman v širšem kontekstu razume kot prehajanje med osebnim in javnim, v pričujočem delu pa opisuje faze moralne kariere duševnega bolnika kot »ustaljeno zaporedje sprememb, ki jih kariera narekuje človekovemu samemu sebi in njegovemu okviru domišljije, s katerim presoja sebe in druge«. Moralna kariera varovanca, ki jo institucija oblikuje z razvijanjem vloge (bivšega) bolnika, je varovančeva predstava o sebi, ki vztraja tudi po odpustu iz bolnišnice.
Medicinski model psihiatrične obravnave se je od izida Azilov odkrižal večine prisilnih sredstev, k čemur so veliko prinesla antipsihiatrična in druga civilna gibanja. Zahodna medicina danes oglašuje enakovreden odnos med zdravnikom in bolnikom, v ambulantni psihiatriji so zdravniki celo odvrgli bele halje. A vendar »sebe« še vedno na vsakem koraku prepričujejo, da je za to, čemur pravijo simptomi, bolnik odgovoren sam, družba pa naj bi bila pri tem nevtralna.
