Najbolj – predvsem – forma. Nekoliko manj pa slog in vsebina. To bi, če bi se odločila rokohitrsko povzeti odlike in pomanjkljivosti romanesknega prvenca Ive L. Novak Ajaccio, ponovno, zapisala na, denimo, instagramu. Ker Dnevnik ni instagram, lahko vprašanju forme, sloga in vsebine tega kratkega romana namenim več odstavkov.
Vseeno nič brez okvirne zgodbe: protagonistka, tudi pripovedovalka Iva se maja 2008 s hčerko Nalo in odtujenim bratom Jonasom odpravi v korziški Ajaccio. Ta izlet, za Ivo vsaj (za Nalo vsekakor malo manj), ni turizem, niso počitnice. Na gori San Pietro se je 1. decembra 1981 zrušilo potniško letalo, na katerem sta sedela tudi Ivina in Jonasova starša. Sedemindvajset let kasneje vrh te gore preletava helikopter, da bi končno odstranil ostanke tragične nesreče, in Iva želi, sili tja gor. Tam gori, je prepričana, bo našla nekaj zase. Nekaj, kar bi morda pomirilo njene spomine.
Kajti Iva se spominja, obilno, nenehno, zlasti svojega otroštva, in to spominjanje določa formo pripovedi – ta ni ne linearna, ne analitična, ne sintetična, kakor smo vajeni, marveč krožna: asociira na kroženje galebov nad oziroma okoli gore (sic!) smeti. Ivino spominjanje, kakor tudi aktualno dogajanje romana se sučeta in spuščata in gibljeta okoli travmatičnega jedra – travmatičnega spomina –, ki ga pripovedovalka suho (malone na način notice) obelodani nekje na polovici romana. Čas pripovedi romana Ajaccio, ponovno, je torej pobrkljan – Iva je tu komaj deklica, Iva je tam mama, Iva je iznenada najstnica, pa potem spet odrasla ženska – saj ga upogiba travma; pripoved zvesto sledi njeni strukturi ter hkrati nenehno izvaja tudi enega od njenih načinov.
S tem hočem reči, da je pripoved depresivna. Vse, kar Iva zapiše, opazi, doživi, je prepredeno z (enako) bolečino. Zdi se, kot bi pripovedovala izpod velikega kozarca – slišimo jo, a je njen glas udušen, distanciran; niha med poetičnim oziroma privzdignjenim in razlagalnim. Tak način pripovedovanja, slog romana, na eni strani učinkuje visceralno – Ivina bolečina se pretoči v bralkin želodec –, na drugi pa tovrstno vračanje (večno enake) bolečine, pripoved brez pravega vrhunca in brez pravega dna, ni brez slabosti. Način pripovedovanja je statičen. Resda je statična tudi depresija, a literaturi ne bi bilo treba biti. Literatura se še sme poigrati z dramaturgijo svoje zadeve, naj bo ta travmatična ali ne, saj bi si bralka želela zajeti sapo, si želela brati naprej.
Statičnost načinov romana Ajaccio, ponovno sicer, kar stvar še posebej zaplete, ni vzeta iz etra, marveč zajema iz vsebine. Ta je organizirana okoli Ivinih šepavih, z žalostjo obteženih odnosov – s tistimi, ki jih ni več, ter s tistimi, ki še kako so, a razbolela Iva ne more, z izjemo hčere, resnično do njih. Ivini odrasli odnosi (z bratom, partnerjem Jasperjem, še-ne ljubimcem Tomom) niso okrnjeni zgolj zaradi travmatične izgube; zdi se, da Iva v svojih odraslih razmerjih dokončuje tisto delo, ki sta ga z njo pričela njena starša, mama-narcis ter njej nedostopni oče.
Prvenec Ive L. Novak je potemtakem premišljeno strukturirano delo, vse njegove plasti zasledujejo točno določeno logiko, vse so globoke, a mestoma na račun širine. Roman zaznava Nalino igro, njeno razigranost, sijajne korziške plaže, smeh, vendar se jim ne želi zares prepustiti.
