Ena največjih kvalitet romana je njegov slog. Tomažičeva piše gosto, ritmično in natančno; stavki so pretehtani, a hkrati dovolj živi, da ne delujejo laboratorijsko. Dialogi med Robertom in Baumgartnom so pogosto izjemno duhoviti, polni strupenih pripomb in drobnih opazk, ki natančno zadanejo slovensko malomeščanstvo in prepričanje, da te knjige same po sebi še ne naredijo za intelektualca. Avtorica zna tudi izvrstno modulirati ton: iz resnega razmisleka o neuvrščenih, medicinski etiki ali egiptologiji se brez šuma prevesi v suho komiko, ki bralca ujame nepripravljenega.
Druga pohvalna plat romana je tematska drznost. Ušabti se ne zadovolji s tem, da bi bil »samo« žanrski tekst. V jedru je to razredna parabola o človeku z dna družbene lestvice, ki se skuša povzpeti, a se ujame v novo obliko podrejenosti: iz podrejenosti očetu in sistemu se prestavi v podrejenost doktorju kot figuri znanja in moči. Metafora ušabtija – malega kipca, ki opravlja za faraona vsa dela v onstranstvu – roman dvigne iz okvirov egiptološke zanimivosti in jo spremeni v simbol družbene podrejenosti, ki prežema odnos med Robertom in doktorjem.
Prav tu pa se pokaže tudi ambivalentnost knjige. Tomažičeva si privošči razkošje številnih digresij: od zgodovine gradnje Asuanskega jezu do mini esejev o kolonialni trgovini in medicinskih anekdot iz kliničnega centra. Posamezni odlomki so briljantni – kot samostojne črtice ali eseji bi delovali brezhibno – a v romanu pogosto razjedajo nosilni lok napetosti. Bralec, ki vstopi v zgodbo z obljubo kriminalke, ima večkrat občutek, da dogajanje stoji na mestu, medtem ko pripovedovalka uživa v razkazovanju znanja in asociacij.
Podobno razcepljeni sta tudi osrednji figuri. Robert Obrh je v začetku zelo prepričljiv lik: sin nasilnega očeta, človek, ki se je iz skromnega okolja prebil do policijske službe, in vmes nekje izgubil jasen občutek lastne vrednosti. Kasneje pa njegova pot proti nasilnemu dejanju, ki naj bi predstavljalo njegov končni zlom, deluje pripovedno pospešena: notranje pokanje je bolj razloženo kot zares odigrano. Dr. Baumgarten, po drugi strani, ostaja fascinantna, a pogosto preveč karikirana figura – križanec med kolonialnim gospodom in starim profesorjem, ki mu je vse dovoljeno. Njegova ambivalenca je seveda namerna, a bržčas tako poudarjena, da lik včasih bolj služi kot glasnik tez kot pa kot tridimenzionalna osebnost.
Konec romana, kjer se kriminalka »končno« zgodi, tako nosi jasno idejno težo, vendar pripovedno ne doseže učinka, ki ga je roman dolgo napovedoval. Bralec razume, kaj želi Tomažičeva povedati: žrtev sistema postane storilec, ušabti se prevesi v krvavo roko. A ker pot do tja pogosto motijo dolge razlage in digresije, vrhunec učinkuje manj sunkovito, bolj kot logični epilog intelektualne konstrukcije.
Ušabti je torej roman z izrazito močnimi, a tudi izrazito šibkimi stranmi. Je slogovno nadpovprečen, duhovit in tematsko ambiciozen, hkrati pa premalo discipliniran v gradnji zgodbe in psihološkega loka. Kot bralno izkušnjo ga je mogoče priporočiti vsem, ki radi uživajo v jezikovni virtuoznosti in jim ni težko prenašati digresij, manj pa tistim, ki pod »kriminalko« razumejo predvsem čvrsto, napeto naracijo.
