V improvizirani spalnici z živahnimi vijoličnimi zavesami med odmorom pozira igralka filmov za odrasle Sharon Wild. Na obrabljenem jogiju sedi na prosojni rožnati tkanini, medtem ko umetna dracena v kotu in skromni rekviziti – svetilka in kovček – ustvarjajo le bežen vtis dogajanja.
Prizori domačega okolja
Prav ti vsakdanji detajli pornoprizorišč, tako v studiih kot v najetih hišah v kalifornijski dolini San Fernando, so pritegnili ameriškega fotografa Larryja Sultana. V poznih devetdesetih ga je snemanje za moško revijo Maxim, ko je raziskoval vsakdanje življenje pornoigralke, po naključju pripeljalo v njegovo sosesko iz otroštva. Ta se je zaradi relativne cenovne dostopnosti in bližine Los Angelesa medtem preoblikovala v središče industrije za odrasle. Sultan se je nato več let vračal tja in fotografiral domove, ki so jih najemala podjetja za snemanje filmov za odrasle – prostore, ki so vzbujali fantazije vsakdanjega življenja, pa tudi studijske sete, ki so na hitro poustvarjali prizore ameriškega domačega okolja. »Bilo je kot vzporedna resničnost in to ga je resnično fasciniralo,« je pojasnila Yancey Richardson, njegova galeristka.
The Valley, knjiga, ki je izšla leta 2004, predstavlja dela pokojnega fotografa. Sultan je za rakom umrl leta 2009. Njegov portret Wildove je trenutno na ogled v galeriji Richardson v New Yorku v okviru razstave ob 30-letnici delovanja.
V knjigi je Sultan pisal o nenavadnosti hiš v dolini, ki so jih začasno naselili delavci pornoindustrije – kot da bi jih družine nenadoma čez noč zapustile. Notranjost in pohištvo odražata znano družinsko življenje srednjega razreda – pogosto ga je spominjalo na njegovo lastno otroštvo – a so jih odtujili od njihovega resničnega namena in prilagodili za predstavo užitka in seksa. Sultanova žena Kelly je bila zraven pri snemanju za Maxim: »Tisto, kar ga je takoj pritegnilo, je bil sam dom: magnetki na hladilniku kot detajl vsakdanjega življenja zdaj služijo kot kulisa tej alternativni družini, ki se je vselila za en dan.«
Na sceni iskal občutek prostora in pripadnosti
Na številnih fotografijah je spolni odnos potisnjen v ozadje. Telesa so vidna skozi okna in odseve, odrezana so iz kadra ali pa komično zakrita z rastlinami in pohištvom. »Iskal je podrobnosti na prizoriščih in v domovih kot sledi, s katerimi bi izkopal notranjo psiho, ki jo vsi nosimo v sebi,« je povedala fotografinja Rebecca Bausher, ki mu je takrat asistirala.
V domovih je Sultan pogosto iskal občutek prostora in pripadnosti, je povedala Bausherjeva. V produkcijskih studiih pa so v ospredje stopile neskladnosti scen: zavese, odgrnjene tako, da so razkrile zid scenografije; pohištvo v dnevni sobi, ki je bilo na hitro sestavljeno; razmetana oblačila po prostoru. Portret Wildove, ki gleda naravnost v kamero, je redek trenutek, ko so igralci priznali Sultanovo prisotnost.
»Sebe na pornosnemanjih doživljam kot nekoga, ki dokumentira fikcijo,« je Sultan dejal v intervjuju za Muzej sodobne umetnosti v Oaklandu leta 2003. »Všeč mi je gledališka osvetlitev, všeč mi je njihovo postavljanje prizorišč, všeč mi je ta nenavadna gledališka atmosfera, a vendar ne ustvarjam filmskih kadrov, temveč skoraj protifilmske kadre. Ujemam tiste trenutke, ki so zunaj dogajanja, kjer drama ni usmerjena v vrhunec. To so antidramski trenutki.«
