Največja odlika romana je jezikovna živost. Simona Semenič nikoli ne piše »za mladino« v pokroviteljskem smislu, ki literaturo za mlade pogosto skrči v lekcijo. Svitov dnevnik je poln jeze, dolgčasa, vulgarizmov, angleških izrazov, popravkov in obrambnega cinizma. Prav zato deluje prepričljivo: Svit ni literarno uglajen najstnik, temveč nekdo, ki šele išče jezik za stisko, ki je še ne zna imenovati. Njegov »fak of« ni samo poza, ampak ščit. Za njim so revščina, materina depresija, pandemična zaprtost in šolsko nasilje.
Drugi pripovedni tok je oblikovan drugače. Milica, Dragomira in Zorica živijo v svetu, kjer se stari bogovi, svete rastline in strah pred besi ne pojavljajo kot folklorna dekoracija, temveč kot način razumevanja resničnosti. Srednjeveški del romana ima večjo pripovedno gostoto, več telesnosti in več rituala. Ogenj, dež, kamenje, drevesa in praprot niso zgolj kulisa, ampak dejavni elementi sveta. Narava ni romantično ozadje, temveč živa mreža spomina, zaščite in nevarnosti.
Avtorica ob tem gradi vzporednico med verskim nasiljem preteklosti in sodobnimi oblikami izključevanja. Milico in njeno družino vaščani izženejo, ker naj bi s svojo zvestobo starim bogovom prinašale nesrečo. Svit je izločen drugače: z razredno zaznamovanostjo, družinsko sramoto, šolskim posmehom in digitalnimi skupinami. V obeh primerih skupnost ustvarja krivca, da bi razložila lastni strah. »Besi« zato niso samo fantazijska bitja, ampak tudi ime za tisto, kar se naseli v ljudeh, ko se nemoč spremeni v nasilje.
Roman je izrazito ambiciozen. V njem so pandemični dnevnik, srednjeveška pripoved, istrska topografija, slovanska mitologija, fantazijska odprava, humorni slovar in skoraj detektivska razlaga zemljevida. Ta razkošnost je hkrati njegova moč in občasna šibkost. Zlasti v obsežnem medsvetovju se pripoved mestoma tako razraste, da preizkuša bralčevo potrpežljivost. Pravila sveta, Stegi, besi in prostorske uganke ustvarjajo barvitost, a tudi gostoto, ki občasno zamegli emocionalno napetost. A tudi ta prenasičenost ima svojo logiko. Bes te lopi je roman o svetu, ki ga ni več mogoče razložiti z eno samo resnico. Svit išče odgovore v knjigi, zemljevidih in Stankovih pripovedih; Milica jih išče pri drevesih, kamnih, bogovih in občutku nevarnosti. Razumevanje sveta je tu skupinsko delo: nekdo vidi vzorec, nekdo zna brati pesem, nekdo najde pot, nekdo zdrži strah. Pomembna je tudi vloga humorja. Simona Semenič piše o težkih stvareh, vendar romana ne potopi v temo. Svitov jezik, Brinova učenost, Gabrova neposrednost in bizarni vilinski liki ustvarjajo komično protiutež nasilju, revščini in strahu. Humor ni okras, ampak strategija preživetja.
Bes te lopi je zato več kot mladinski fantazijski roman. Je zgodba o izgnanstvu, družinah, ki razpadajo, veri in prisili ter najstnikih, ki morajo prehitro postati odgovorni. Ni brez presežkov in mestoma bi mu koristila strožja dramaturška zgoščenost. Toda v najboljših delih je roman silovit, duhovit in ganljiv.