Med bralce in bralke prvenka kot celota vstopa v šifrah, a tudi s povabilom, da rebus rešujemo, če že ne nujno rešimo. V sodobni slovenski pesniški krajini gre za redko viden primerek poezije, ki črpa iz tradicije absurda, nonsensa, likovne poezije, nadrealizma in sorodnih avantgardističnih gibanj, vendar hkrati ohranja tudi občutek za pripoved, nemara celo izpoved. Drobna knjižica ne pritegne le s svojo žepno velikostjo, temveč predvsem z izstopajočo likovno opremo, mnoge pesmi vsebujejo tako imenovano sličico iz znakov, ki spominjajo na klinopis in si jih lahko s pomočjo priloženega slovarčka prevedemo v besedo ali celo stavek. Pesmi tako hkrati nagovarjajo z besedami, podobami pa tudi z njihovim skritim pomenom, neredko povsem ločenim od sugeriranega videza. Sličica ali arabeska denimo evocira obraz, prevede pa se kot Zajtrk ali Kosilo ali Siesta ali Večerja oziroma Epilog, če naštejemo posamezne razdelke zbirke. A pri tej zbirki se ne gre zanašati na stroga pravila, na nekem drugem mestu se sličica hribčka dejansko prevede v hrib. Pesmi so v tem smislu »klasično« igrive, polne zvočnih stikov in fraktalnega pomenskega razpiranja na podlagi ritma, rime in sorodnih poigravanj: »čez puže fuže hitli v luže«.
Čeprav se zdi zbirka narejena na način naključne konstrukcije, se z vsakim novim branjem jasneje razkriva tematski votek, torej ne le prevpraševanje podobe in pomena, jezika in smisla kot takega, temveč gre v G.Inu predvsem za raziskovanje različnih dimenzij zavesti in svetov, ki jih denimo omogoča vsakokratni (jezikovni ali miselni) sistem: »Odpre okno // v šalico«. Na spremenjena stanja zavesti navajajo tako naslovi posameznih pesmi – Sanja, Deja vu, Ko se zbudi ipd., a tudi nekaj uvodnih strani arabesk, ki se prevedejo v multiplicirani halucinogen LSD.
Povezave med označencem in označevalcem, kadar ne gre za dejansko spremembo pisave, niso povsem prekinjene, izkoriščen je zlasti vezljivostni potencial jezika, kar pripelje do sprevračanja vzrokov in posledic, rušenja ustaljenih, hierarhičnih razmerij skoraj na način koanskih izrekov, včasih bolj, drugič malo manj izvirnih: »kriki temačnosti sončne svetlobe / prinašajo samo meglo in hladno tiho / ozračje jasnosti«. Pesmi, pogosto zelo blizu hipnim prebliskom, gnomam, sicer poganjajo vélika vprašanja o metafizičnih razmerjih med vidnim in nevidnim, nebeškim in zemeljskim, časom in nečasom, prostorom in neprostorom, vzrokom in posledico, smrtjo in življenjem, vendar ne ostajajo v popolni abstrakciji. V mnogih pesmih je zaslutiti kritično noto, socialno občutljivost: »neslišen ton nežno razpira mehka vrata / raja / raja išče prenočišče ker so ji požgali / rajon / v raj« ali »Kokošji krvi se ne bi smeli smejati / nerealno Vseeno vse je eno vse eno ji je / odsekal glavo« ali v šifrah »ti si // večerja«.
Zbirko je sicer mogoče brati tudi kot zgodbo o (dnevu v) življenju (pri-zadetega) Gospoda In, ki je lahko tudi kafkovski gospod K, a kakor koli jo obračamo, se težišče vselej prevesi k slučajnosti, igri in njeni večni in izmuzljivi hipnosti, v katero nas poskuša pesem potegniti.
V spremnem besedilu Vida Karlovška, še enega od članov pesniškega kolektiva Pero Srce, beremo, da je prvenka G.In nastajala desetletje, kar ne pojasni le njene pregnetenosti, temveč tudi, zakaj v zbirki beremo spremno besedo Josipa Ostija (1945–2021), nenadejani element, ki zbirki vdahne novo nadrealistično dimenzijo.
Zbirka tako s svojim v eksperiment usmerjenim pristopom izstopa iz večletne krajine prvencev pri nas in je zato prijetna osvežitev, ne le v vročih poletnih mesecih. Navsezadnje G.In odpira tudi vprašanje kolektivnega avtorstva, saj se zdi prispevek likovne opremljevalke Nele Poberžnik v zbirki vsaj tako ključen kot njeni nekodirani deli. Zagonetno na kvadrat.