Po Blastu in Brodeckovem poročilu je Manu Larcenet v slovenščini dobil še tretji prevod, tokrat risoroman Cesta, ki je nastal kot adaptacija istoimenskega romana avtorja Cormaca McCarthyja. Vendar ne moremo govoriti zgolj o adaptaciji, temveč tudi o Larcenetovi interpretaciji znamenitega romana, saj slednji zgradi Cesto v povsem lastnem, črno-belem svetu, v katerem je pomembna vsaka črta, vsaka tišina in vsaka praznina. Prav v tej zadržani, skoraj asketski pripovedni strukturi se pokaže, kako neločljivo sta v Cesti povezani beseda in risba. Dialogi so redki, pogosto skrčeni na nujno, pomen pa se seli v pogled, gesto in prostor med kadri.
Risoroman se dogaja v postapokaliptični pokrajini, zadušeni s pepelom, sivino in bojem za preživetje. Spremljamo očeta in sina na poti proti jugu. Vse, kar imata, je nakupovalni voziček z zalogo in predmeti, ki jima še omogočajo preživetje: nekaj hrane, odeje, orodje. Prebijata se skozi dež, sneg in mraz, pri čemer je vsako srečanje z drugimi lahko usodno – nasilje in kanibalizem sta postala del novega reda. Napetost je stalna in preprosta: ali bosta na poti našla varnejši kraj in ali lahko pri tem ohranita osnovno človeško mero.