Gre za avtofikcijski roman, ki izhaja iz avtoričine osebne izkušnje, vendar se ne ustavi pri intimni izpovedi, temveč jo vztrajno postavlja v razmerje do širšega družbenega in okoljskega konteksta.
Osnovni lok romana je razmeroma jasen. Začne se z opisi poletne vročine in telesnega nelagodja, ki sprva delujejo skoraj banalno, a se postopoma izkažejo za temeljno zaznavno optiko avtorice. Vročina ni le vremenski pojav, temveč stanje sveta: znak podnebne krize in hkrati notranjega pritiska, v katerem postane telo preobčutljivo, svet pa preveč neposreden. Iz tega ozadja se razvije osrednji dogodek romana – požar v družinski hiši in hude opekline očeta –, ki knjigo dokončno zasidra v konkretno, fizično izkušnjo izgube in strahu.