Zbirka O treh je prinašala tri zgodbe. V prvi, o mladem in spolno prebujajočem se Etruščanu, je zabrisana meja med blodnjami, sanjami in stvarnostjo. V drugi gre za literarizirano biografijo slikarja Redouteja, torej za žanr, v katerem je jasno, da podrobnosti, ki povezujejo zgodovinska dejstva, posreduje pisateljeva domišljija. Tretja novela, o Zlatku iz Litije, pa je prava pripoved o pripovedovanju, kjer vprašanje resničnosti ni na mestu. Pripovedovalec pripoveduje o ženski, ki je zgodbo o Zlatku slišala od sopotnika na letalu. Junakinja si nato zamišlja več možnih verzij iste zgodbe – faktografija ostaja enaka, a vsaka verzija ima drugačno logiko, atmosfero in razloge, da je Zlatko, ki se sicer odpravi v Ameriko, končal tipično slovensko – na vrbi. Že takrat je postalo jasno, da je vsako upovedovanje »dejstev« obenem tudi interpretacija, pojem »literarizirana biografija« pa enostavno odveč – vsaka biografija je obenem tekstualno proizvedena resničnost, nestvarna zgodba ali, če hočete, literatura.
V zadnjem romanu, ki je idejno nadaljevanje knjižice O treh, Marinčičeva do konca razgrne navedena spoznanja. Pred nami so biografije treh junakov, zasnovane na dokumentarnih dejstvih. To so legendarni pisatelj vesternov Karl May, najditelj mitske Troje Heinrich Schliemann, ter P., za katerim se skriva Ion Mihai Pacepa, visoki agent romunskega Securitateja, ki je prebežal v Združene države. Zgodbe tokrat niso ločene druga od druge, temveč se prepletajo, druži jih dejstvo, da so predstavljene kot proizvod Pisateljevega ustvarjalnega procesa. Pisatelj tokrat nastopi kot poseben junak, kot vseprisoten glas ustvarjalca, ki je sicer moškega spola, a brez jasno začrtanih generacijskih, razrednih in značajskih oznak. Kot takšen je metonimija za pisateljsko funkcijo oziroma proces proizvajanja besedila, saj so bolj kot biografije v ospredju metafikcijska vprašanja o načinu nastajanju umetne (umetniške) realnosti.
Pisateljeva preizpraševanja nenehno vdirajo v besedilo, ustavljajo narativni proces ali ga preusmerjajo. Pisatelj nas ne pusti v iluziji, da beremo zgodbo, ki na kakršen koli način odseva resničnost: sprašuje se, ali sledi zgodovinski resnici, ali so dialogi napisani v skladu z junakovim karakterjem, je izbral prave besede, je morda preveč sentimentalen? Včasih celo naletimo na popolnoma nepovezano epizodo, stranski proizvod ustvarjalnega procesa, ki ostane »štrcelj, vozel v pletenini njegove pripovedi«. Proizvedenost narativnega sveta je ponazorjena tudi z menjavanjem slogov in jezikovnih registrov. Pripoved o Mayu je osnutek drame v nastajanju, v katero se nenehno vrivajo komentarji zamišljene gledalke, del zgodbe o Schliemannu je epska pesnitev, v pripovedi o P. so imena zakrita z začetnicami, vzdevki ali zvezdicami, prav v slogu tajnega dokumenta. Slog prinaša s seboj tudi določene spoznavne kategorije; prefinjen in privzdignjen jezik, uporabljen za zgodbo o Schliemannu, deli svet na tipična nasprotja Schliemannovega časa: ženske imajo smisel za lepo, moški za podjetje in denar, Slovani so sentimentalni, Nemci pa trdni in odločni in podobno. Vse to Marinčičeva vpeljuje z rahlo ironijo, ki sporoča, da se zaveda, da še tako nedolžna tekstualna in jezikovna igra ni ločena od širšega konteksta, ki se kot usedlina ali spoznavni višek naseli na dnu vsake načeloma »čiste« estetske kategorije.
Glavni junaki romana Po njihovih besedah tako niso May, Schliemann in P., temveč Jezik, Slog, Tekst in Ustvarjanje. Zadnja leta je slovenska literatura (re)aktualizirala interes za družbene probleme, tranzicijo ter stvarne težave obrobnih skupin, od izseljencev do prekariata. Katarina Marinčič koraka v drugo smer, kar v danem kontekstu lahko predstavlja osvežitev, ki se je je, glede na pozitivne recenzije in druge odzive, razveselilo tudi bralstvo.