Če imajo pesniki srečo, če so rojeni pod srečno zvezdo in če ima podobno srečo tudi literarna veda, se nam pred očmi zasvetijo fina zrnca zlata, ki so po izpiranju časa, ki je seveda edino pravo merilo, ostala na situ in bila transportirana iz preteklosti v prihodnost, ki je naša sedanjost. Takšni primeri se seveda dogajajo: Rilkejev »Panter«, Blakov »Tiger«, Eliotov »Prufrock«, Celanova »Fuga smrti«, Prešernova »Vrba«…
Obstajajo pa seveda tudi drugačne zgodbe. V opus pesnika vstopamo skozi pesmi, ki koristijo predvsem literarni vedi pri utemeljevanju njenih postavk, ne pa skozi najboljše pesmi, ki jih je pesnik napisal.
Vsaka zgodba s poezijo je osebna zgodba in bralca iz nje ni mogoče izključiti. Moja zgodba z Murnom pa je nekako takšna: v njegovo poezijo nisem šel skozi tiste pesmi, ki se mi danes, ko to poezijo poznam, prikazujejo kot njegove najbolj uspele pesmi, ampak skozi pesem, ki je rabila kot nekakšen temeljni kamen, na katerem je literarna veda lahko utemeljila umetniško smer, ki je v likovni umetnosti jasna in močna, v književnosti pa se nahaja v nekakšni sivi coni. Impresionizem.
In kolikor se lahko zanesem na spomin, je bila v šolskih učbenikih Murnova pesem »Trenutek« tista, ki je odpirala in držala vrata v njegov opus in hkrati rabila kot osnovno dokazno gradivo, da impresionizem v književnosti obstaja. Rabila pa je ravno ta pesem, in ne čisti vrhunci iz Murnovega opusa, kot sta »Nebo, nebo« ali pa »Sneg«. Toda ali impresionizem v literaturi sploh obstaja? In še eno vprašanje: ali nam je sploh treba vedeti, v katero umetniško smer naj bi določena pesem spadala, da bi se ob njenem branju naselili v nečem, kar imenujemo – užitek? Če ne celo čudež?
Če človek pazljivo bere tekste, ki so jih o poeziji napisali filozofi in literarni znanstveniki, se nekako ne more znebiti občutka, da so kot po nekakšnem nenapisanem pravilu zaključki, do katerih pridejo, vedno vnaprej znani. Poezija tem tekstom ne rabi kot nekaj, kar bi jih napotilo v neznano, ampak zgolj za potrditev vnaprej zamišljenih tez in spoznanj. Še večji problem od tega pa nastane, ker se te teze v številnih primerih utemeljujejo s slabo poezijo, dobra poezija (uspele pesmi), ki se ne prilega teoretskim modelom in zaključkom, pa ostane zunaj. Kot odpadno testo pri peki piškotov, v katerega se ni več dalo vtisniti modelov zvezdic in lun.
Ta problem je zelo dobro predstavil Dane Zajc v krajšem eseju »Poezija in kritika«, ko je zapisal: najbrž je res, da literarnim zgodovinarjem ni jasno, kaj pesem je, in zato ne znajo o njej govoriti kot o fenomenu. Potem navede nekaj tekstov, ki so jih o poeziji napisali pesniki, tekstov, v katerih so pesmi prikazali kot fenomene (Strniša o Murnu, Grafenauer o Miodragu Pavloviću), da bi na koncu zaključil: nisem bral nobenega podobnega premišljevanja, ki bi ga napisal kritik, ne da bi pri tem vsiljeval svoje znanje, svetovni nazor in estetsko ideologijo.
In ravno Zajc, ki ni veliko pisal o poeziji, je z Murnom naredil tisto, kar so njegovi pesniški kolegi naredili s pesmijo kot fenomenom. Vendar se Zajc ni osredotočil na kako posamično Murnovo pesem, ampak je vstopil v nekakšno središče Murna kot osebe in hkrati tudi Murna kot pesnika in v nekaj stavkih povedal »veliko resnico« o Murnu in njegovi poeziji, ki je ne more spraviti skupaj nobena teorija, in močno dvomim, da bi jo znal kdorkoli izluščiti in povedati bolje, kot je storil Dane. Bil je izbran. Imel je direkten dostop.
O Murnu
»Smrt je zelo pohitela z njim. Svarilno mu je gledala čez ramo, da bi ga ohranila čistega, nedolžnega. Varovala ga je zase. Miril se je z njo, strah ga je bilo pred njo, tudi groza ga je bilo pred svojo edino zvesto spremljevalko. Saj ni bil hrast, bil je 'trs samotni'. Poznal je pota polhov, skrivnosti semen, obredja letnih časov, skrivnosti polja. Tam je bil kralj in vrač. Kako pa poje 'trs samotni'? Poje take pesmi, ki niso za nobeno splošno rabo. Poje za samotne, za zelo mlade, za zelo nedolžne in za zgubljene ljudi. Za nezgodovinske ljudi poje Murn. Taki, ki zaidejo v kakšno polje, zaslišijo kakšen njegov verz, kot bi jim ga prišepetala zgubljena kmečka tišina.«
Temu Zajčevemu zapisu lahko sledi le spoštljiva in dolga tišina. A vseeno bom napisal nekaj sramežljivih opomb pod črto. Murnov pesniški idiom je za »svetlobna leta« prehitel pesnjenje svojih sodobnikov. Nekatere njegove pesmi, zdaj govorim o primarnem sredstvu, o jeziku (»Sneg«, »Nebo, nebo«), so osvobojene časa, v katerem so nastale, ali pa so našle razpoko v tistem času, ko so nastale, in so se transportirale v sedanjost in postale pesmi, ki so bile napisane včeraj, ali pa celo pesmi, ki bodo napisane jutri. Nekatere njegove pesmi, na primer »Ko dobrave se mrače«, so imele silne potomce (pet štirivrstičnic z oklepajočo rimo), ki so prerasli svojo predhodnico, recimo Strniševe »Mozaiki« ali pa Kovičev »Južni otok«, in jih brez Murnove pesmi ne bi bilo. Brez Murnove pesmi, ne brez nekih drugih pesmi s podobno verzno shemo. Prav tako pa je s pomočjo Murnovega rahljanja »trde lirične strukture« in s pisanjem pesmi, v katerih so se lirski elementi dopolnjevali z epskimi, proznimi (»Vlahi«, »Zima«), na naše ozemlje prvič pripotovala »slika« moderne poezije. Pripotovala je precej pred Kosovelovimi eksperimenti, ki so seveda dolgo časa ostali skriti. Pripotovala je skozi čas kot nekakšni trosi z regratovih lučk.
Ja, tam smo. Na belini papirja. V do skrajnosti premišljeni ekonomiji razporeditve besed. Pesem je kratka in prostor je omejen. Ker je pesem kratka, jo lahko vsak zdrs usodno poškoduje in polomi. A hkrati smo tudi na polju. V zgubljeni kmečki tišini, ki pa ni žalostna. Smo v hlastanju proti odprtosti. V nečem, kar bi lahko imenovali čisti užitek. Ekstaza. Brezmejna sreča. Pesem se vidi in bere takole:
Nebo, nebo
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!
Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.
Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti…
le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.
Zdaj smo torej v njej. V pesmi, ki mi je najljubša od vseh njegovih pesmi, čeprav imam med njegovimi pesmi kar nekaj ljubezni. Tako sem očaran od nje, da ji oprostim tudi dvojno uporabo besede prostost (»Nobene mojstrovine ne poznam, ki bi bila brez hib ali pa ki bi bila popolnoma brez nepopolnosti« – Andrej Tarkovski). In res je, kar pravi Dane Zajc. To je poezija za zelo mlade in za zelo nedolžne. Tudi sam postanem takšen, ko jo berem. In ravno v tem je eden od čudežev poezije: lahko mi vrne izgubljenega sebe. In to se zgodi vedno, ko jo berem. Kajti čutim, da je vse še pred mano. Da me čakajo skrivnosti, da me čaka celotno življenje, podobno blagemu in dobrohotnemu nalivu sladkorne pene.
In dokler bomo imeli moč in čas in koncentracijo in ljubezen, da bomo vstopali v pesmi, kot je Murnova »Nebo, nebo«, in dokler bodo takšne pesmi obstajale, dokler bodo na razpolago, je še upanje, imamo še možnost, da ne zdrsnemo v prvobitni kaos. To zadnje sem, pod alinejo »kaj naj bi se zgodilo, če bi poezija kar naenkrat prenehala obstajati«, nekoč prebral v eseju Octavia Paza in se mi je zdelo za lase privlečeno pretiravanje. Danes ne mislim več tako. Kajti poezija je eden redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost. Je prostor, v katerem se dogaja najbolj sežeta samorefleksija naše vrste. Brez nje smo, kot da bi nam kdo spodmaknil tla. In ko danes v roke vzamem časopis ali pa ko prižgem televizijo in se z daljincem sprehodim po programih, jasno vidim in čutim, da se Mehičan ni motil.
